Pregled dezinformacij: Ko propaganda nadomesti politiko - Ruska vodna kriza v okupirani Ukrajini

Ob tej priložnosti je Rusija skovala spominske kovance z upodobitvami ukrajinskega ozemlja in organizirala razkošne koncerte, na katerih so vrhunski ruski estradniki hvalili »skrb« Moskve za okupirana območja. S temi natančno režiranimi dogodki je želel Kremelj ustvariti podobo stabilnosti in blaginje – propagandna predstava, namenjen prikrivanju krute resničnosti na terenu, ki je daleč od te pozlačene predstave.

Zgovoren primer, kakšno je življenje na okupiranih ozemljih v resnici, je trajajoča vodna kriza. Od prve ruske invazije leta 2014 se ta območja soočajo z velikim pomanjkanjem pitne vode – težavo, ki se je po letu 2022 še poglobila in danes Kremlju povzroča hude glavobole. Njegov samozdravilni recept: neprekinjen tok propagande in dezinformacij.

Krim in mit o »vodnem ekocidu«

Do leta 2014 je Krim prejemal 85 odstotkov svoje vode prek Severnokrimskega prekopa, velikega hidravličnega objekta, ki je na polotok preusmerjal vodo iz reke Dneper. Po okupaciji in ruskem zavračanju pogajanj ali plačila za ta dragoceni vir je Ukrajina prekinila oskrbo vode na Krim ter v regiji Herson zgradila začasni jez.

Nekaj časa so vodni zbiralniki na Krimu dopuščali Kremlju, da omili pomen težave. Vendar so vojaške potrebe hitro porušile vodno ravnovesje. Ruska vojska, ki je zasedla Krim, je uporabljala ogromne količine vode za lastne potrebe, umetna rast prebivalstva zaradi množičnega preseljevanja Rusov na polotok pa je dodatno obremenila vodne vire. Do leta 2016 je bila kriza že tako huda, da jo je Moskva začela uporabljati kot politično orožje. Na seji Varnostnega sveta Združenih narodov novembra 2016 je ruski predstavnik Pjotr Iljičev obtožil Ukrajino, da izvaja »vodno blokado«, ki naj bi kršila človekove pravice in mednarodne norme. Obtožba je spregledala eno ključno dejstvo: po mednarodnem pravu je okupacijska sila odgovorna za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb prebivalstvu.

Od takrat je Rusija zgradila zapleteno narativo o domnevnem ukrajinskem »vodnem ekocidu« in celo vložila tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Ko je sodišče leta 2023 tožbo Rusije zavrnilo, so kremeljski mediji to večinoma prezrli. Dezinformacijska vrednost primera je bila namreč že izčrpana – utrjevala je Rusiji najbolj ljubo pripoved o lastni žrtvi in moralni superiornosti v soočenju z domnevno zahodno krivico.

Kriviti Zahod, obljubljati čudeže

Poleg obtoževanja Ukrajine je Kremelj skušal krivdo zvaliti tudi na »zlobni in agresivni Zahod« in je trdil, da je »vodna blokada Krima del protiruske strategije«, ki jo izvajata EU in ZDA. Druge narative so mejile na absurd: ker reka Dneper izvira v Rusiji, so propagandisti trdili, da voda »pripada« Moskvi. Grozili so celo, da bodo »prekinili tok reke« proti Ukrajini.

Da bi prikrili vse slabše razmere, so prokremeljski dezinformacijski kanali občinstvo preplavili z obljubami o inženirskih čudežih. Kremelj je obljubil gradnjo podmorskega predora pod Črnim morjem, ki naj bi Krim oskrboval z rusko vodo. Predlagali so idejo o črpanju vode z dna morskih jam, kjer naj bi »izvirale sladkovodne fontane neposredno z dna Črnega morja«. Trdili so celo, da bodo poslali letalo, ki bo »povzročilo dež« tako, da bo iz oblakov nad zbiralniki »izbilo padavine«.

Nobena od teh obljub ni bila izpolnjena. Lokalno prebivalstvo se je navadilo na načrtovane izpade vode in neskončne vrste pri cisternah, ki so nekajkrat tedensko dostavljale pitno vodo. Medtem je ruska vojska za lastne potrebe vrtala nove vodnjake in gradila vodovode, ko se je pripravljala na svojo obsežno invazijo.

Voda kot pretveza za vojno

Do leta 2022 se je vodna propaganda spremenila v opravičilo za vojaško agresijo. Rusija ni skrivala, da je eden njenih vojaških ciljev v Ukrajini vzpostaviti kopenski koridor med Rusijo in okupiranim Krimom ter pridobiti nadzor nad Severnokrimskim prekopom – to je bilo predstavljeno kot »osvobodilna« misija, ki naj bi polotoku povrnila vodo. V nekaj dneh so ruske sile okupirale hidravlične objekte v ukrajinski regiji Herson, državni mediji pa so ta korak slavili kot triumf: Moskva naj bi držala obljubo, da bo Krim rešila pred žejo.

Misel, da bi lahko obnova vodne oskrbe na Krimu kakorkoli legitimirala rusko invazijo, se je pojavila celo v razpravah na Zahodu. Oktobra 2022 je Elon Musk v svoj kontroverzni mirovni predlog za Rusijo in Ukrajino, ki ga je objavil na Twitterju, vključil tudi zagotovilo o oskrbi Krima z vodo.

V resnici se je ta tako imenovana zmaga izkazala za prazno. Tudi komentatorji blizu Kremlja so priznali, da so vodne izgube v prekopu dosegle 40 odstotkov, za kar so krivili Kijev, češ da ni vzdrževal infrastrukture, ki je bila že leta pod rusko okupacijo.

Od takrat se je oskrba z vodo v južnih regijah Ukrajine, vključno s Krimom, še poslabšala. Leta 2023 je ruska vojska, ko je zadrževala ukrajinsko protiofenzivo, razstrelila jez Kahovka. To je povzročilo novo izredne razmere za vse objekte, ki so se zanašali na vodo iz Dnepra. Ko ni ostalo nikogar, ki bi mu lahko pripisali krivdo za krimski »vodni ekocid«, so ruske oblasti začele prikrivati problem oskrbe Krima z vodo – še en vzorec nadzora iz Kremeljskega priročnika manipulacij.

Žejni patrioti

Leta 2025 je vprašanje oskrbe z vodo na okupiranih delih vzhodne Ukrajine postalo kritično. Neodvisna poročila prikazujejo turobno sliko, ki je v ostrem nasprotju z uradnimi narativami. Velika mesta, kot sta Doneck in Mariupolj, dobivajo vodo le nekaj ur vsakih dva ali tri dni. Bolnišnice, vrtci in šole so med prvimi, ki trpijo, ko voda preneha teči — celotna okrožja so odvisna od dostave vode s cisternami, ki pridejo le enkrat ali dvakrat tedensko, zaradi česar morajo prebivalci v dolgih vrstah s plastičnimi posodami čakati zgolj zato, da napolnijo nekaj steklenic.

Kremelj je sprožil novo kampanjo tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja (angleško Foreign Information Manipulation and Interference - FIMI), ki to humanitarno katastrofo zavrača kot »začasne težave in manjše nevšečnosti«. Državni mediji poročajo, da se »Putin osebno ukvarja s tem problemom« in da se »obnavljajo kilometri glavnih vodovodov«. Kremelj obljublja Donbasu ogromne infrastrukturne projekte, med drugim razsoljevanje vode iz Azovskega morja »kot v Izraelu ali Južni Koreji«. Trdijo tudi, da bo regija »zelo kmalu« imela toliko vode, da bodo prav na frontni liniji zrasle nove turistične destinacije in luksuzna letovišča.

Hkrati komentatorji dodajajo, da mora prebivalstvo sprejeti »neprijetno vodno situacijo« s herojsko stoičnostjo za dobrobit velikega imperija: »Nič drugega ne preostane kot potrpeti in čakati. Naj bo ta potrpežljivost čim prej poplačana!« Medtem pa so septembra 2025 prišle na dan informacije, da Rusija načrtuje kriminalizacijo objavljanja novic o pomanjkanju vode. Kremeljska klasična taktika ni reševanje težave, temveč njeno utišanje ob hkratnem vzdrževanju mita o uspešni Rusiji.

Upravljanje zaznave, ne resničnosti

Od Krima do Donbasa je voda postala eno od najljubših ruskih orodij manipulacije. Vsaka faza krize — od mita o ukrajinski »vodni blokadi« do fantazij o podmorskih predorih in retorike »herojske potrpežljivosti« — odraža en sam vzorec: kremeljsko strategijo prikrivanja neuspehov vladanja s propagando. Kjer Rusija ne more zagotoviti stabilnosti ali osnovnih storitev, ponudi zgodbe. Pipe lahko ostanejo suhe, propaganda pa nikoli.

Avtor: EUvsDisinfo | 21. november 2025

Novičnik je v angleškem in slovenskem jeziku s povezavami na novice dostopen na spletni strani EUvsDisinfo.