Skoči do osrednje vsebine
GOV.SI

Pregled dezinformacij: Podnebne spremembe kot orožja za spodkopavanje Zahoda

Prokremeljska dezinformacijska mašinerija skuša spodkopati politiko sankcij EU z napadi na njen Zeleni dogovor.
Top iz Kremlja strelja zelen dim z napisom dezinformacije proti simbolom Evropske unije, v katerega so vrisane vetrnice in sončne celice.

Avtor: euvsdisinfo.eu

V svojem lovu na najmanjši košček novic, ki bi jih bilo mogoče izkriviti za spodkopavanje liberalne demokracije po svetu, se kremeljska dezinformacijska mašinerija občasno oprime teme, do katere je sicer ravnodušna ali celo prezirljiva.

Tako je tudi s podnebnimi spremembami. Prokremeljski dezinformacijski ekosistem jih večinoma ignorira: podnebna konferenca COP30, ki bo novembra potekala v Braziliji, doslej ni vzbudila posebnega zanimanja običajnih medijev. A v začetku poletja je sprejetje 18. paketa sankcij spodbudilo Moskvo, da je uporabila Zeleni dogovor EU kot orožje v svoji hibridni vojni proti Zahodu.

Ogljikove dezinformacije

Rusko gospodarstvo – in s tem njena sposobnost nadaljevati vojno proti Ukrajini – temelji na pridobivanju, uporabi in izvozu fosilnih goriv. Ni presenetljivo, da Kremelj vidi zeleni program Evropske unije in njen proces razogljičenja kot neposredno grožnjo svoji imperialistični ekspanziji.

V preteklih letih je kremeljski aparat za tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje (angleško Foreign Information Manipulation and Interference - FIMI) ustvaril številne narative o evropskem strateškem prehodu iz gospodarstva, temelječega na ogljiku, k trajnosti. Trdil je, da je zelena energija draga prevara, da so obnovljivi viri energije neuspeh in da so energetske in podnebne politike EU kratkovidne ter škodljive za njeno gospodarstvo.

Resnica je popolnoma drugačna. Zelena agenda EU – vključno z evropskim zelenim dogovorom in industrijskim čistim dogovorom – zmanjšuje emisije, da bi zaščitila naše podnebje. To pa počne tako, da zmanjšuje našo odvisnost od ruskih fosilnih goriv in krepi naše gospodarstvo. Od leta 1990 so se emisije EU zmanjšale, gospodarstvo pa je hkrati raslo, kar dokazuje, da gospodarska rast in zmanjšanje emisij lahko hodita z roko v roki. Blaginja in trajnostnost nista v nasprotju – zeleni prehod in spodbujanje prihodnjih gospodarskih sektorjev, ki bodo rasli, sta edina pot za zagotavljanje dolgoročne gospodarske uspešnosti v svetu, ki se odmika od fosilnih goriv.

A Rusija še naprej širi svoje lažne narative.

Na Poljskem so prokremeljski mediji lažno trdili, da Zeleni dogovor EU »uničuje poljske kmete« in industrijo – temelje nacionalnega gospodarstva. Drugi poljski medij je zapisal, da je »evropska industrija paralizirana« zaradi visokih cen energije, ki so posledica »samouničevalnih politik Bruslja in Berlina«. Takšne neutemeljene narative spodkopavajo zaupanje v podnebne ukrepe EU, saj jih prikazujejo kot elitistične načrte, ki škodujejo navadnim državljanom, kar je osrednja kremeljska metoda za razbijanje družbenega soglasja.

Zeleni protekcionizem

Druga pogosta narativa FIMI trdi, da je zelena agenda EU v resnici orodje za upočasnjevanje gospodarske rasti v državah globalnega juga in za odstranjevanje morebitnih gospodarskih tekmecev. Tako se pojavljajo trditve, da evropske države uporabljajo »zeleni protekcionizem«, da bi samo sebi zagotovile koristi trgovine, ter obtožbe, da Francija izkorišča okoljske teme za blokado uvoza iz Latinske Amerike.

Kremelj poskuša s takšnimi narativi spodkopati motive in verodostojnost EU na področju podnebne politike. EU pa nasprotno vedno posluša svoje partnerje ter povezuje podnebne predpise s finančno in tehnično podporo partnerskim državam. Politike, kot je Mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah (angleško Carbon Border Adjustment Mechanism - CBAM), lahko vplivajo na tretje države, vendar vsebujejo določila, ki upoštevajo njihove lokalne podnebne ukrepe. Navsezadnje CBAM pomaga državam preusmeriti njihova gospodarstva v odporne nizkoogljične industrije prihodnosti. EU jih pri tem prehodu podpira kot največji svetovni finančni donator za podnebje in s pobudami, kot je Global Gateway v vrednosti 300 milijard evrov za energetski prehod in infrastrukturo.

Zaščita nafte s propagando

A tisto, kar te medije resnično žene, ko objokujejo domnevne negativne učinke zelenih politik EU, je povsem druga skrb: sankcije EU proti Rusiji, zlasti proti njenemu energetskemu sektorju, ki je bil od začetka popolne invazije na Ukrajino leta 2022 med glavnimi prednostnimi cilji Kremlja.

Lažno se trdi, da so te sankcije neučinkovite: da niso prizadele ruskega gospodarstva, temveč poglobile evropsko gospodarsko krizo. Evropa domnevno izvaja gospodarski samomor, ker se odreka ruski energiji. Podjetja naj bi zaradi sankcij EU opozarjala na selitev proizvodnje v tujino in izgubo delovnih mest, trdijo kremeljski FIMI narativi.

Ob koncu leta 2022 je Rusija izvajala spletne oglase, v katerih je trdila, da bo Evropa zaradi zavračanja ruske nafte in plina zdrsnila v novo »ledeno dobo«, premraženi Evropejci pa naj bi se zatekli v Rusijo – kjer, kot so trdili oglasi, si ljudje še vedno lahko privoščijo elektriko in ogrevanje. Sporočilo je bilo jasno: opustitev ruske energije bi vodila v katastrofo.

Toda postopno opuščanje ruske energije je premišljena strategija EU, da se zaščiti pred prisilo, razprši oskrbo in pospeši naložbe v zanesljive, cenovno dostopne obnovljive vire in sodobno infrastrukturo. Rusija se je večkrat izkazala za nezanesljivega energetskega partnerja – med drugim z motnjami v oskrbi s plinom v letih 2006 in 2022. Uporaba energije kot geopolitičnega orožja za izvajanje političnega in gospodarskega pritiska ter manipulativne prakse ruskih dobaviteljev plina so pomenile resno tveganje za energetsko stabilnost EU in pospešile njena prizadevanja za razpršitev energetskih virov ter zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina.

Ko Moskva kriči o »zeleni tiraniji« ali »podnebni prevari«, ne razpravlja o okoljski politiki – z dezinformacijami brani svoj naftno-plinski imperij. Zeleni dogovor EU ogroža kremeljske prihodke in strateški vpliv, zato se dezinformacijski stroj poganja v najvišje obrate. To pa ni razlog, da bi opustili svojo pot proti energetski neodvisnosti – to je dokaz, da smo na pravi poti, in razlog, da pospešimo zeleni prehod.

Ruska naftna in plinska industrija ostajata glavni vir financiranja vojne v Ukrajini, zato si Kremelj tako obupno prizadeva prikazati Evropo kot odvisno od tega posla - da bi ohranil dotok denarja in s tem vojno mašinerijo, ki jo poganja, živo.

Ne pustite se zavesti.

Avtor: EUvsDisinfo | 30. oktober 2025

Novičnik je v angleškem in slovenskem jeziku s povezavami na novice dostopen na spletni strani EUvsDisinfo.