Z dovolninami varujemo čisto pitno vodo in zagotavljamo enakopravnost pri rabi vode

Z dovolninami po 23. letih odpravljamo neenakost med imetniki vodnih pravic, torej tistih, ki za opravljanje svoje dejavnosti rezervirajo določeno količino vode, ki je ne sme rabiti nihče drug. Obveznost plačevanja za vodno pravico že od leta 2002 določa Zakon o vodah, vendar so doslej plačevali zgolj tisti, ki imajo za rabo vode sklenjene koncesijske pogodbe. Preostali, to so imetniki vodnih dovoljenj, pa do zdaj niso plačevali nič, ker se 23 let zanje ta določba ni uveljavila. Na to so opozarjali tudi Računsko sodišče, Komisija za preprečevanje korupcije in Evropska komisija. Brez ureditve tega področja ne bi več mogli črpati evropskih sredstev.

Z dovolninami torej to anomalijo odpravljamo in zagotavljamo enakopravnost vseh, ki za opravljanje svoje dejavnosti rezervirajo odvzem določene količine vode iz narave oziroma izvajajo dejavnost v vodi. Sem sodijo tisti, ki rabijo večje količine vode za tehnološke ali proizvodne namene, energetiko, turizem, namakanje, predelavo hrane, živinorejo, ribogojstvo oziroma za vodni promet ali pristanišča.   

Informativni izračuni dovolnine, ki jih imetniki vodnih dovoljenj prejemajo v teh dneh, niso dokončni. Imetniki namreč lahko podajo vlogo za zmanjšanje rezervirane količine vode ter tako plačajo manj. S tem želimo spodbuditi k racionalni rabi vode in pozvati k premisleku, ali se je mogoče delu rezervirane vode odpovedati v korist drugim ali v korist naravi. Po naših evidencah namreč številni v praksi porabijo precej manj od rezervirane količine vode, nekateri celo samo četrtino. Z optimizacijo rezerviranih količin bomo tako varovali vodne vire in zagotovili dovolj čiste pitne vode za vse.

Denar od dovolnin se bo stekal v Sklad z vode. Po trenutnih izračunih je skupni znesek ocenjen na približno 17 milijonov evrov na leto, vendar pričakujemo, da se bo po prilagoditvi rezerviranih količin gibal do okoli 10 milijon evrov na leto.

Denar iz Sklada za vode se namensko porablja za ključne naloge s področja voda, in sicer za varovanje vodnih virov, zmanjševanje poplavne ogroženosti, povečanje odpornosti na podnebne spremembe, urejanje voda, obnovo rečnih strug in hudournikov, izboljšanje oskrbe s čisto pitno vodo in zagotavljanje odvodnjavanja in čiščenja odpadne vode - razvoj kanalizacijskih sistemov.

Zakon o vodah že od leta 2002 določa, da je treba za posebno rabo vodnega javnega dobra, to je za rabo voda in naplavin, pridobiti vodno pravico in zanjo plačati. Vodna pravica je dveh vrst, prva je koncesija, druga pa vodno dovoljenje. Koncesija se podeli za pomembnejše rabe vode, kot je proizvodnja elektrike iz velikih hidroelektrarn, raba termalnih ali mineralnih voda ali odvzem naplavin. Plačilo za koncesijo se imenuje koncesnina, plačilo za vodno dovoljenje pa dovolnina.

Imetniki vodnih pravic, ki so vodno pravico za posebno rabo vode pridobili na podlagi vodnega dovoljenja, trenutno ne plačujejo za vodno pravico, saj uredba, ki to plačilo ureja, kar 23 let ni bila sprejeta.  To je povzročilo neenakost med imetniki vodnih pravic, saj koncesionarji že vrsto let plačujejo koncesnine. Situacijo najbolje opiše primer dveh velikih pivovarn. Tista, ki je vodo pridobivala iz lastne vrtine, za kar je pridobila koncesijo, je koncesnino plačevala; pivovarna, ki je vodo odvzemala iz javnega vodovoda, za kar je pridobila vodno dovoljenje, pa dovolnine zaradi pravne praznine ni plačevala in je imela zaradi navedenega nepravično konkurenčno prednost in tako povsem nesprejemljiv pravni status. Z uredbo, ki je začela veljati 28. junija, se tako končno izvaja Zakon o vodah in odpravlja neupravičeno boljši konkurenčni položaj subjektov, ki imajo vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja.