Izjava predsednika vlade ob 30. obletnici genocida v Srebrenici

Srebrenica ni le ime kraja. Je tudi ime bolečine, ki še vedno odzvanja v tišini grobov, v solzah mater, žena in otrok. Je krik tisočerih, ki nikoli niso dobili priložnosti, da bi povedali svojo zgodbo. In je opomin, da resnica, čeprav boleča, mora živeti. Kakor je dejala ena od mater Srebrenice: »Ni orožja, ki bi ubilo cel narod, in ni radirke, ki bi izbrisala resnico.«

Upali smo, da bo svet po Srebrenici zmogel reči: nikoli več. Da bomo iz tragične izkušnje zajeli moč za zaščito najranljivejših, za ukrepanje, ko so življenja ogrožena, in za grajenje bolj pravične mednarodne skupnosti. Žal se je to upanje mnogokrat izkazalo za utvaro.

Tudi danes, tri desetletja kasneje, gledamo trpljenje nedolžnih: v Ukrajini, Gazi, Sudanu in drugje po svetu. Prevečkrat ostajamo brez glasu tam, kjer bi morali govoriti; brez dejanj tam, kjer bi morali ukrepati. Prav zato ima spomin na Srebrenico tolikšen pomen. Ne le kot opomin, ampak kot zaveza, da ne bomo nikoli več obrnili pogleda stran.

Slovenija se danes poklanja žrtvam. Njihova imena ostajajo zapisana ne le v spominih, temveč tudi v naši skupni vesti. Izrekamo iskreno sočutje njihovim svojcem, vsem preživelim, ki nosijo to bolečino vsak dan znova.

Spominjamo se, ker ne smemo pozabiti. Spominjamo se, ker smo zavezani resnici in pravičnosti. In ker v tej boleči preteklosti iščemo modrost za prihodnost, v kateri se takšna grozodejstva ne bodo več ponovila.