Redke pisne sledi o povojnih izvensodnih pobojih

Seznam pripornikov v Centralnih zaporih Uprave državne varnosti za Slovenijo, vpisna knjiga št. 4

Z izrazom »povojni poboji« označujemo vrsto izvensodnih usmrtitev, ki so hkrati predstavljali zaključno dejanje obračuna z medvojnimi vojaškimi in idejnimi nasprotniki ter enega začetnih aktov vzpostavljanja monopolnega oblastnega položaja slovenske komunistične partije. Serija zločinov je prinesla smrt odstotku slovenskega prebivalstva. Po ugotovitvah Inštituta za novejšo zgodovino je v nasilnih dogodkih, do katerih je prišlo brez kakršnega koli sodnega postopka, po vojni umrlo skoraj 15.000 posameznikov. Ob tem je ta množična povojna čistka, ki je za več prihodnjih desetletij obremenila tudi družbo kot celoto, zaznamovala preostanek življenj številnih posameznikov – tako svojcev žrtev kot samih storilcev.

Globoka individualna in kolektivna sled povojnih dogodkov je bila v ostrem nasprotju s popolno odsotnostjo njihovega javnega spominjanja. Nova oblast se je glede pojasnjevanja usode pobitih sprva zatekala k molku in navajanju zavajajočih informacij, kmalu pa je tako ubite kot tudi dejanja sama potisnila v območje zaukazane »pozabe spomina«. Del te pozabe pa ni bila le prepoved vsakršnega omenjanja imen žrtev in prikrivanje krajev grobišč oziroma morišč; nanašala se je tudi na brisanje pisnih sledi, ki so neposredno pričale o izvedbi povojnega zločina.

Zaradi navedenega dejstva v ohranjeni pisni dediščini organa, ki je usmerjal ukrepe povojne množične represije na Slovenskem – to je bil Oddelek za zaščito naroda (OZNA za Slovenijo) – na zapise o povojnih pobojih naletimo le »v sledovih«. Takšno stanje že vrsto let otežuje oblikovanje jasnejše slike o podrobnostih povojnih zločinov, zlasti pa onemogoča, da bi se določila točna mesta pobojev posameznikov. Poročil, v katerih bi organi OZNE vodstvu neposredno in jasno poročali o izvedbi konkretnih pobojev, ni; prav tako ni ohranjene velike množine zapisov, ki so po pričevanjih preživelih udeležencev krvavih dogodkov nastali v povezavi z izvedbo pobojev. Med te dokumente uvrščamo najprej vpisne sezname tistih povojnih prehodnih in zbirnih taborišč v upravljanju OZNE, iz katerih je bila večina vrnjenih domobrancev in civilistov odvedena na morišča; to so bila (ob prehodnih taboriščih v Radovljici in Kranju) zlasti taborišča v Šentvidu pri Ljubljani, Škofji Loki in Teharjah. Prav tako niso ohranjene vprašalne popisne pole, ki so bile v postopku razvrščanja in odločanja o nadaljnji usodi izpolnjene ločeno za vsakega vrnjenega domobranca. 

Redke pisne sledi povojnih pobojev v ohranjenem gradivu OZNE najdemo predvsem v zapisih, ki v fondu SI AS 1931 tvorijo serijo »Zaporne knjige«. Večji del omenjene serije so povojni vpisniki priprtih oseb, zapornikov in taboriščnikov, ki jim je bila v obdobju med koncem vojne in zgodnjimi petdesetimi leti 20. stoletja zaradi zelo različnih vzrokov odvzeta prostost. Čeprav so zapisi pomanjkljivi, saj ne vsebujejo vpisnikov nekaterih najpomembnejših povojnih taborišč (ob že omenjenih taboriščih velja to denimo tudi za osrednji koncentracijski taborišči za pripadnike nemške narodne manjšine v Strnišču in v Hrastovcu), so deloma zanimivi tudi z vidika proučevanja usod žrtev povojnih pobojev. V njih namreč srečamo kar precej vpisov posameznikov, za katerimi se je po vpisu v knjige pripornikov in taboriščnikov izgubila vsaka (tudi pisna) sled. V povezavi s »slovenskimi« Nemci najdemo takšne zapise zlasti v vpisnih knjigah kazenskih taborišč za prisilno delo Studenci in Bresternica pri Mariboru (tehnična enota 1074, delovali sta med jesenjo 1945 in jesenjo 1946), od koder je bila v januarju 1946 v smrt odvedena tudi zadnja velika skupina civilnih žrtev izvensodnih pobojev. Zadnje vpise posameznikov nemške narodnosti v katero od oblastnih evidenc pa zasledimo tudi v priporni knjigi mariborske OZNE (tehnična enota 3187). Tam spremlja takšne vpise praviloma opomba »transport«, ki je v letih 1945 in 1946 v besedišču OZNE označevala odločitev za izvensodno usmrtitev posameznika.

Precej večje število zabeležb imen žrtev povojnih pobojev srečamo v drugih treh sklopih pripornih knjig: v petih knjigah Registra pripornikov (tehnične enote 1071−1073), treh knjigah Seznama pripornikov iz baze sodišče Ljubljana, ki so bili poslani v Centralne zapore v Šentvidu (tehnična enota 1069) in treh knjigah Seznama pripornikov v Centralnih zaporih Uprave državne varnosti za Slovenijo (tehnični enoti 1069 in 1070). Za vse tri sklope je značilno, da med imeni žrtev izvensodnih pobojev (ti so v izjemno obsežnih seznamih oseb z odvzeto prostostjo seveda v manjšini) ne vsebujejo imen najštevilčnejše posamezne kategorije žrtev povojnih pobojev – torej imen domobrancev, ki so bili vrnjeni s Koroške. V njih tako srečamo predvsem tiste pripadnike domobranstva in vaških straž, ki se po vojni niso umaknili na Koroško, pač pa so se oblastem na njihov poziv v maju 1945 javili sami.

Posebno zanimiva je v tem oziru 4. knjiga Seznama pripornikov v Centralnih zaporih Uprave državne varnosti za Slovenijo, ki ima za obdobje od 17. maja do 20. oktobra 1945 vpisane priprte osebe od zaporedne številke 1 do 2640. V njej namreč srečamo 268 oseb, ki so bile v dveh ločenih skupinah (2. junija 1945 ob 22. uri in 24. julija 1945 ob 1. uri) odvedeni iz ljubljanskih centralnih zaporov OZNE (od marca 1946 Uprave državne varnosti, UDV) na Poljanskem nasipu. Posebno zanimiva je bila druga, manjša skupina, ki je štela 88 oseb. Nanjo je namreč naletela raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Lovra Šturma, ki je med letoma 1998 in 2000 raziskovala povojno usodo domobranskih ranjencev, invalidov in bolnikov. S primerjavo pisnih virov in zbranih pričevanj je namreč uspela kot verjeten kraj poboja navedenih 88 oseb določiti brezno pri Konfinu I. nad Grčaricami, kar je potrdila tudi naknadna antropološka analiza značilnosti izkopanih okostij. Tako je omenjeno grobišče tudi edini kraj množične povojne smrti na Slovenskem, kjer je poznana poimenska identiteta žrtev. Prav ta posebnost pa je bila dodaten razlog pri izboru tokratne arhivalije meseca.

Tadej Cankar