»Dan za dnem … do pozne noči«

Eden temeljnih ukrepov nacističnega okupatorja za raznaroditev Slovencev so bile množične aretacije in deportacije, kar je bil za naciste temeljni pogoj za popolno ponemčenje slovenskega ozemlja. Enote nacistične zaščitne policije so na Štajerskem takoj po zasedbi leta 1941 pričele izvajati množične aretacije Slovencev. Poveljnik redarstvene policije »Alpenland« je za opravljanje akcij pooblastil 72. rezervni policijski bataljon in mu podredil še rezervno policijsko četo »Wien« pod poveljstvom stotnika Johanna Mechelsa.

Nemški karierni policist Mechels (1897–1978) se je že v prvi svetovni vojni boril v različnih enotah nemške vojske na zahodni fronti, po koncu vojne je nadaljeval s kariero v policijskih vrstah: pridružil se je varnostni policiji v Bremnu, leta 1937 postal član Nacionalsocialistične nemške delavske stranke in bil povišan v stotnika. Po priključitvi Sudetov k rajhu leta 1938 je odšel policijske naloge opravljat na tuje – v Protektoratu Češke in Moravske je postal poveljnik čete, nastanjene v Karlovyh Varyh.

Poleti 1941 je prišel na Spodnjo Štajersko in poveljeval v Mariboru nastanjeni rezervni policijski četi »Wien«, ki je nadzorovala potek izseljevanja Slovencev v nemška taborišča, pri tem pa sodeloval z vodji orožniških glavarstev in tolmači. Mechels v pismu Antonu Dorfmeistru zapiše, da je bila njegova četa uporabljena za preselitev 12.000 Slovencev v Nemčijo (oziroma »Altreich«). »Izvajanje operacije je dan za dnem, kljub snegu in dežju, do pozne noči postavljalo pred častnike in vojake visoke zahteve«, doda, ter hladnokrvno in prepričljivo nadaljuje: » … tudi ta naloga je bila opravljena nesebično in v duhu požrtvovalnosti«.

Po napadu Revirske čete na orožniško postajo v Zagorju, avgusta 1941, je bila rezervna policijska četa »Wien« iz Maribora poslana v Zasavje, kjer se je proti partizanskim enotam bojevala cel mesec. Od novembra 1941 je bil Mechels s svojo četo napoten na širše celjsko območje z namenom zasledovanja partizanov, pri čemer so mu bile podrejene še motorizirana orožniška četa iz Celja, deset orožniških postaj in dve oboroženi četi vermanšafta. Policijske enote pod Mechelsovim poveljstvom je v dokumentih moč zaslediti na območjih orožniških postaj v Mozirju, Braslovčah, Velenju in na Polzeli, hkrati pa je vod rezervne policijske čete »Wien« izvrševal smrtne kazni s streljanjem na dvorišču sodnega zapora v Mariboru. »V tem času je bilo v tesnem sodelovanju z gestapom in orožništvom v skoraj vsakodnevnih bojnih akcijah uničenih 456 državnih sovražnikov (nasilnih komunističnih zločincev)«, svojo željo po priznanju in kariernem napredku brezbrižno utemeljuje Mechels, in zaključi s pretresljivimi besedami, da je bilo leto, ki ga je z enoto preživel na Spodnjem Štajerskem in Hrvaškem, najlepše v njegovi šestindvajsetletni karieri; konec maja 1942 je namreč odšel na policijsko izpopolnjevanje v Nemčijo. V odgovoru na pismo se celjski deželni svetnik Anton Dorfmeister stotniku in njegovi četi »iskreno zahvali« za sodelovanje pri »pomiritvi in obnovi Spodnje Štajerske« strašnemu mrazu in gorati pokrajini navkljub.

Aprila 1943 je bil Mechels, tokrat že kot major, imenovan za poveljnika 3. bataljona 28. policijskega polka Todt, katerega varnostno območje je obsegalo nizozemske pokrajine Groningen, Friesland in Drenthe. V tem času je Nizozemsko zajel stavkovni val, saj je nemški okupator izdal ukaz o ponovni aretaciji že izpuščenih nizozemskih vojnih ujetnikov in njihovi napotitvi na prisilno delo v Nemčijo. Ogorčenje prebivalstva je bilo veliko, splošna stavka se je hitro razširila po vsej državi, izvajale so se sabotažne akcije. V vasi Trimunt so lokalni prebivalci čez cesto postavili nekaj drevesnih debel, da bi onemogočili premike nemških enot. Reakcija je bila hitra in neusmiljena – 3. maja 1943 je bilo kot protiukrep ustreljenih šestnajst moških, med njimi trinajstletni deček. Ukaz je izvršil Mechels, vpet v nacistično ideologijo in verjetno na položaj imenovan zaradi izkušenj boja proti partizanom na Slovenskem, oziroma pripadniki njegovega bataljona.

Tretji bataljon 28. policijskega polka Todt pod Mechelsovim poveljem je bil avgusta 1943 umaknjen z Nizozemske in po Himmlerjevem ukazu premeščen na jug Francije, v Marseille, kjer je ponovno sodeloval v boju proti odpornikom in nadzoroval visokogorske alpske meje. Februarja 1944 je bil major Mechels s svojim bataljonom ponovno napoten na slovensko ozemlje, tokrat na Gorenjsko, a je moral zaradi zdravstvenih težav opustiti boj proti partizanom. Vrnil se je v domači Bremen, kjer je do konca vojne opravljal delo na sedežu zaščitne policije. Po britanski zasedbi mesta aprila 1945 je slabo leto preživel v več taboriščih, bil februarja 1946 izpuščen in medvojnim madežem navkljub dobil zaposlitev na prometni policiji na Spodnjem Saškem.

Življenje Johanna Mechelsa je navzven morda še ena izmed številnih zgodb posameznikov, ki so v kolesju Hitlerjeve Nemčije videli priložnost za karierni uspeh, vzpon v nacistični strukturi in pri tem brez pomisleka in občutka odgovornosti izpolnjevali ukaze. Ker so nove povojne oblasti z vzpostavljanjem pravnega in pravičnega reda, tudi s sodnimi procesi za vojne zločine, težile k pridobitvi legitimnosti, je Johanna Mechelsa njegova krvava preteklost naposled le dohitela. Leta 1949 je bil aretiran in na nizozemskem sodišču v Groningenu obsojen zaradi zločina v Trimuntu. Kljub dvajsetletni kazni je v zaporu preživel le šest let in bil leta 1954 izpuščen.

Tanja Žohar