Neskladnost oziroma pomanjkanje ureditve Zakona o davčnem postopku je ugotovilo glede postopkovnih določb, v primeru, če je bil davek že plačan na osnovi ekonomskega dogodka, kot ga je prvotno opredelil davčni zavezanec in takšen dogodek predstavlja izogibanje davčnim predpisom.

V javnosti se včasih zmotno pojavljajo očitki, da je imela »Finančna uprava narobe, davčni zavezanec pa prav«, ampak je potrebno odločitve sodišč brati pozorneje. Omenjena trditev namreč ustvari občutek, da je ravnanje takšnega posameznika (ki služi visoke zneske in prosto dviguje denar iz računa družbe) neoporečno. Drži pa ravno nasprotno.

Kot primer je mogoče navesti ravno zadnjo odločitev Ustavnega sodišča o ureditvi nedovoljenega davčnega izogibanja, ki je ustavnost Zakona o davčnem postopku presojalo na pobudo Vrhovnega sodišča RS. V tem primeru namreč ne gre za vprašanje ali je zavezanec sodeloval pri davčnem izogibanju, saj slednje predlagatelj oceni kot očitno – torej zavezanec je »sodeloval pri davčnem izogibanju«. Izpostavlja pa zakonski manjko obdavčitve »prejemnika koristi« in »neupoštevanje plačil« iz predhodnih postopkov.

Obdavčitev »prejemnika koristi« namreč pomeni, da bo za davčno obveznost družbe odgovarjal tudi tisti, ki se bo z davčnim izogibanjem tudi neposredno okoristil. Doslej je namreč veljalo, da se v teh primerih obdavči vedno družba, kot plačnik davka. Kar pa je seveda neustrezno, kadar tak posameznik z izplačilom tudi oškoduje družbo (pogosto pa ta družba tudi nima več sredstev za plačilo davka). Upoštevanje plačil iz predhodnih postopkov pa pomeni, da v kolikor je bila določena transakcija že obdavčena v drugem postopku (v primeru napovedi kapitalskega dobička se obdavči fizična oseba), se bo to plačilo upoštevalo tudi v postopkih ugotovljenega davčnega izogibanja (ko se plačilo davka naloži plačniku davka; po novem pa tudi solidarno »prejemniku koristi«). Doslej tega zakon ni omogočal, ampak je veljala ločenost postopkov (odmera kapitalskega dobička na podlagi napovedi zavezanca fizične osebe in ugotavljanje davčnega izogibanja v davčnem inšpekcijskem postopku), z ločenostjo in samostojnostjo pravnih sredstev. Poseganje je bilo mogoče le z zakonskimi strogimi pogoji za redna in izredna pravna sredstva. Takšnemu ravnanju finančne uprave je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, kjer za podoben primer, v sodbi o obdavčitvi v davčnem inšpekcijskem postopku in obnovi dohodnine, presodi, da gre za dva ločena postopka, izrek odločbe v davčnem inšpekcijskem postopku plačniku davka nima neposrednega vpliva na odmero fizični osebi, prav tako pa za vsak postopek veljajo ločena pravila za obnovo postopka. Davčni organ torej ni mogel postopati izven teh zakonskih okvirjev.

Natančnejše branje odločbe Ustavnega sodišča pokaže, da finančna uprava ni imela zakonske podlage, da bi plačilo davka, ki ga plača fizična oseba, neposredno upoštevala pri obveznosti pravne osebe. Če bi bilo temu res tako, bi to domnevno samovoljnost in nezakonitost finančne uprave odpravilo že Upravno ali Vrhovno sodišče. Vidimo pa, da je v izvajanje spornih določb, na podlagi predloga Vrhovnega sodišča, poseglo šele Ustavno sodišče in določilo tudi način izvršitve svoje odločbe, med drugim tako, da je potrebno plačilo fizične osebe upoštevati pri obveznosti pravne osebe, ki se naloži v inšpekcijskem postopku. Pri tem pa je treba pripomniti, da je finančna uprava že doslej v takih primerih fizičnim osebam dovolila obnovo postopka (če je bil predlog za obnovo pravočasen) in tako zagotovila, da ni prišlo do dvakratne obdavčitve istega poslovnega dogodka. Odločitev Ustavnega sodišča je torej v korist tako davčnih zavezancev kot tudi finančne uprave, ki ji ni treba izvajati obnov postopkov pri fizičnih osebah, ampak se doseže odpravo dvojne obdavčitve že v odločbi, s katero se v inšpekcijskem postopku naloži davčna obveznost pravni osebi.  

Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo naložilo zakonodajalcu, da mora omenjeni rešitvi implementirati v Zakon o davčnem postopku, do takrat pa je na omenjen način določilo način izvrševanja. Šele branje sodb »z razumom« in poznavanje postopkovne zakonodaje razjasni, da je sodišče ugotovilo pravno praznino in jo začasno samo napolnilo, kar pa nikakor ne pomeni »izkoriščanja zakonskih nejasnosti s strani organov Finančne uprave«. Ravno nasprotno: upoštevaje načelo zakonitosti je dolžan davčni organ ravnati v skladu z veljavnimi predpisi, katere dopolnjuje tudi omenjena odločba Ustavnega sodišča RS.

Z odločitvijo Ustavnega sodišča RS je finančna uprava pridobila možnost za upoštevanje morebitnih plačil zavezanca, ki je v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskih) dogodkom že plačal davek.

Iz zapisanega je razbrati, da ne drži v javnosti »splošno znano« dejstvo, da finančna uprava obravnava zgolj navadne državljane, tiste, ki služijo milijone, pa pusti pri miru. Ravno pri slednjih namreč  ugotavljamo večja tveganja za davčna izogibanja, katera pa smo v preteklosti že obravnavali in zavezance dodatno obdavčili, v bodoče pa bomo ta tveganja še bolj ažurno obravnavali. Pri tem pa se bomo držali načel upravnega in davčnega postopka, integritete ter Etičnega kodeksa Finančne uprave (pdf, 48,2 KB): zakonitost, preglednost, predvidljivost, poštenost, pravičnost, neodvisnost in vestnost.

Davčnim zavezancem predlagamo, da se branja različnih razlag in mnenj lotevajo kritično in z razumom.