Čebelarstvo je s tem postalo del bogate in raznolike nesnovne kulturne dediščine, ki združuje države sveta v spoštovanju dosežkov preteklih generacij in navdihuje ustvarjalnost sodobnih izrazov in družbenih praks. Priznanje Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je tudi zahvala vsem čebelarjem, ki s svojim načinom življenja negujejo tradicijo, svoja znanja in veščine prenašajo iz roda v rod, s svojo ljubeznijo do narave in čebel pa skrbijo za občutljivo ekološko ravnovesje in trajnostni razvoj.

Goste je slavnostno nagovoril dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), o pomenu čebelarstva za slovensko kulturo pa sta spregovorili tudi dr. Petra Bole, direktorica Muzeja radovljiške občine (MRO), in Špela Spanžel, vršilka dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino, ki je predstavila mednarodni kontekst prepoznave čebelarske dediščine. Kulturni program so obogatili Moški komorni pevski zbor Čebelarske zveze Slovenije, učenci Glasbene šole Radovljica ter praporščaki čebelarskih društev. Dogodek so organizirali MRO in Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo.

Čebelarstvo kot del nesnovne kulturne dediščine

V Sloveniji je čebelarstvo način življenja številnih posameznikov, družin in skupnosti, ki pridobivajo čebelje pridelke za prehrano in tradicionalno medicino ter s svojim znanjem in veščinami skrbijo za čebele in okolje. Edina podvrsta v Sloveniji je kranjska čebela. Čebelarji imajo okrog 200.000 čebeljih družin in s kontrolirano vzrejo čebeljih matic odgovorno skrbijo za ohranjanje njenih cenjenih lastnosti: rodnosti, odlične orientacije in odpornosti na vremenske vplive. Čebele redijo večinoma v lesenih čebelnjakih v bližini domov čebelarjev. Skupnosti izražajo ljubeč in spoštljiv odnos do čebel, s tem povezana znanja, veščine in prakse pa so oblikovane skozi stoletno tradicijo in se prenašajo iz roda v rod. Čebelarji, ki imajo čebele za svoje učiteljice in prijateljice ter prenašalke simbolnih vrlin bistrosti in varčnosti, z nenehnim raziskovanjem širijo svoje znanje in veščine. Pomen čebelarstva na Slovenskem se odraža v njegovi bogati terminologiji ter v akademskih, literarnih in folklornih besedilih (s tiskovinami od 18. stoletja dalje, ki širijo znanje, s prozo, poezijo in izreki, povezanimi s čebelarstvom),  v umetnosti (z značilnimi verskimi in posvetnimi motivi na panjih) in arhitekturi (z gradnjo tradicionalnih čebelnjakov).

Nesnovna kulturna dediščina v obliki praks in obredov poustvarja in oživlja temeljne človeške vrednote in arhetipe ter jih pripoveduje v obliki živih zgodb. Dejavnost čebelarstva tako simbolizira skrb za skupnost, arhetip materinstva, načela usklajenosti, ubranosti, bistrosti in varčnosti, predvsem pa nas opominja na občutljivo ravnovesje med kulturo in naravo ter vpetost človekove eksistence v cikličnost naravnega dogajanja.

Čebelarstvo je bilo v preteklosti močno vpeto v slovensko življenje, o čemer pričajo tako strokovno-poljudni zapisi kot bogata literarna ustvarjalnost z motiviko čebel. Metaforika čebel pa je svoje mesto našla tudi zunaj pesniškega sveta, v vsakdanjem jeziku. Številni pregovori o čebelah in medu pričajo o tesno prepletem pojmovnem svetu slovenskega človeka s čebelami. Naša naloga je, da to bogato jezikovno dediščino proslavimo, ustrezno ovrednotimo ter ustvarimo pogoje za njeno nadaljnje plodno življenje.

UNESCO Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine

Konvencija o varovanju kulturne dediščine je bila sprejeta leta 2003 z namenom varovanja, vrednotenja in ozaveščanja o nesnovni kulturni dediščini na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Nesnovna kulturna dediščina se nanaša na običaje, tradicije, obrti, obrede in prakse, ki so del življenja in identitete posameznikov in širših skupnosti ter se prenašajo iz roda v rod. Ministrstvo za kulturo bo dvajseto obletnico konvencije zaznamovalo z vrsto dogodkov v sodelovanju z nosilci in skupnostmi ter strokovnimi institucijami.

Letos obeležujemo 20. obletnico Konvencije o nesnovni kulturni dediščini

Prireditve ob 20. obletnici Konvencije o nesnovni kulturni dediščini so priložnost za priznanje in spodbujanje nesnovne kulturne dediščine, ki jo ljudje prenašajo iz roda v rod in vključujejo različne oblike izražanja, ki so pomembni za skupnosti in njihovo kulturno identiteto. Pod okriljem UNESCO (povezava v angleškem jeziku) po vsem svetu potekajo različni dogodki, aktivnosti in kampanje, ki jih zaznamuje poudarek na skupnosti, odpornosti in znanju  - in so vabilo vladam, nevladnim organizacijam, univerzam, nosilcem in vsem, ki cenijo nesnovno dediščino, da se vključijo v varovanje te žive dediščine.

Slovenska nesnovna dediščina je pomemben kohezivni element skupnosti, ki združuje ljudi v spoštovanju dosežkov preteklih generacij, navdihuje sodobne izraze in prakse ter bogati slovensko družbo. To dokazuje tudi 113 enot in 330 nosilcev, ki so vpisani v slovenski Register nesnovne kulturne dediščine, poleg tega pa je slovenska nesnovna dediščina prepoznavna tudi v mednarodnem okolju, saj je na Unescovem Reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisanih šest enot: poleg Škofjeloškega pasijona še Obhodi kurentov, Klekljanje čipk v Sloveniji, Veščine, znanje in tehnike suhozidne gradnje, Čebelarstvo v Sloveniji in Tradicije reje lipicancev. V postopku je še babištvo kot del večnacionalne nominacije pod nemških vodstvom (odločitev o vpisu je predvidena decembra letos).

20. obletnico Konvencije o nesnovni kulturni dediščini s pomočjo prireditev smiselno povezujemo z Evropskim letom spretnosti, ki v okviru zelenega in digitalnega prehoda nagovarja k vseživljenjskemu učenju spretnosti in veščin, po katerih se povprašuje, pri tem pa prispeva tudi k trajnostni rasti, večji inovativnosti in konkurenčnosti podjetij.

Ministrstvo aktivno podpira dejavnosti nosilcev slovenske nesnovne kulturne dediščine. Tako se je konec marca uspešno zaključil postopek širitve nominacije z oddajo večnacionalnega dosjeja suhozidne gradnje sekretarju UNESCO Konvencije o nesnovni dediščini, ministrstvo je konec marca sodelovalo pri odprtju razstave obnovljene pasijonske scenografije in kostumografije v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona (5. marec – 22. april 2023), konec maja pa sledi slavnostna podelitev Unescovih listin nosilcem nesnovne dediščine tradicij reje lipicancev v Lipici.