Obveznost vodenja evidenc obstaja že sedaj 

Obveznost vodenja evidenc (pogosto imenovano štempljanje) kot dnevna obveznost obstaja že sedaj, predvideva se le podrobnejša opredelitev, kako jih voditi, da bodo urejene evidence v končni posledici v interesu obeh strank delovnega razmerja, tako delavca kot tudi delodajalca in da bodo upravičevale tudi svoj bistveni namen – verodostojnost evidence.

Z zakonom urejamo iz delovnopravne ureditve izhajajoče obveznosti za beleženje delovnega časa, ki je ena izmed osrednjih institutov zagotavljanja pravic šibkejše stranke. Krovni zakon na področju urejanja evidenc in iz tega izhajajočih obveznosti za delodajalce je zasnovan na način, da ne ustvarja zakonskih izjem. Področna zakonodaja, ki ureja posamezna specifična področja, pa bi lahko nekatere obveznosti, denimo obveznost in vsebino beleženja delovnega časa urejala tudi drugače, če bi to utemeljevale značilnosti delovnih procesov ali druge okoliščine, ki so značilne za neko področje ali dejavnost. To velja tudi v primeru visokošolskega oziroma raziskovalnega področja, ki ga ureja Zakon o visokem šolstvu. Glede na to, da je tudi ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, v medresorski obravnavi podajalo podobna stališča kot visokošolski sindikat in univerza, so izpolnjeni pogoji ter zadostna politična volja, da se z dopolnitvijo Zakona o visokem šolstvu doseže drugačne obveznosti delodajalcev na področju visokega šolstva.

Delodajalec mora sicer v skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) že sedaj dnevno voditi med drugim tudi evidenco o izrabi delovnega časa, v katero se dnevno vpisuje za posameznega delavca podatke o številu ur, skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa, opravljene ure v času nadurnega dela in tako naprej. Po veljavni zakonodaji je torej že določena obveznost DNEVNEGA beleženja delovnih ur. To, kar se napačno navaja kot »štempljanje«, se, oziroma bi se moralo vršiti že danes na način, da se vsak posamezni delovni dan zabeleži dejansko število ur, ki jih je opravil delavec. Če je praksa drugačna ter se ure pavšalno vnaša, gre ŽE sedaj za kršitev zakonodaje. Novela zakona pa določa, da se na dnevni ravni beleži čas prihoda in čas odhoda z dela ter izraba odmora med delovnim časom. V smislu dnevne obremenitve gre za zanemarljivo majhno spremembo. Seveda na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ne moremo podpreti idej, da bi se najbolj pomemben del, torej beleženje delovnega časa med prazniki, nedeljami in nočnim delom brisal iz zakona ali se v tem delu ustvarjale neutemeljene izjeme.

Dopolnitve zakona prinašajo večjo pravno varnost delavcev 

Z dopolnjeno zakonodajo torej le podrobnejše opredeljujemo, katere dodatne elemente ta evidenca vsebuje, kateri pa morajo biti delodajalcem, ki želijo napolnjevati verodostojne evidence, znani že sedaj. Delodajalci, ki dosledno sledijo pravilom v delovnem razmerju o organiziranju in izrabi delovnega časa, z vsemi potrebnimi podatki razpolagajo v vsakem trenutku.

Prav tako se spremembe ne predlagajo zaradi abstraktnih potreb inšpektorata, ampak zaradi varstva delavskih pravic. Za ugotavljanje, ali se pravice delavcev po delovnopravni zakonodaji, ki so povezane z delovnim časom, spoštujejo, je predpisana vsebina teh evidenc seveda pomembna, če naj se od inšpektorata pričakuje, da te pravice tudi v praksi uveljavlja ter kršitelje ustrezno sankcionira.

Evidenca o izrabi delovnega časa torej ni namenjena zgolj potrebi obračuna plač, kot je pogosto razširjeno mnenje med delodajalci, temveč je zelo pomembna z vidika pravilnega zagotavljanja delovnopravnih pravic s področja delovnega časa, odmorov in počitkov. V zvezi s tem pa je treba še posebej poudariti vidik, ki se ga pogosto pozablja, to je vidik varnosti in zdravja pri delu, ki je temelj ureditve organiziranosti delovnega časa. Navedeno izhaja tudi iz mednarodnih pravnih aktov, ki nas zavezujejo.

Spremembe zakona ne omejujejo fleksibilnosti dela 

V okviru sprememb in dopolnitev zakonodaje na področju vodenja evidenc se pogosto tudi izpostavlja, da se s tem omejuje fleksibilnost dela, še posebej pri delu na dom. Temu zagotovo ni tako, saj vodenje evidenc predpisuje le beleženje izrabe delovnega časa, ki bi moralo biti v interesu obeh strank – delavcu zaradi pravilne izrabe delovnega časa z namenom njegovega varstva, delodajalcu pa zaradi pregleda in spremljanja opravljenega dela. Možna fleksibilnost glede organizacije delovnega časa pa je še posebej poudarjena ravno pri delavcih, ki delo opravljajo na domu. Namreč tovrstni delavci imajo lahko urejen delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek drugače, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

Evidenca delovnega časa je pomembna tudi kot listina, ki jo je treba predložiti na zahtevo pristojnega organa, med drugim v primerih nadzora izvajanja delovnopravne zakonodaje v zvezi z delovnim časom, odmori in počitki in kot listina, na podlagi katere lahko delavci zagotovijo ustrezno izrabo svojih pravic, delodajalci pa na drugi strani izkazujejo skladnost z zakonodajo.

Na koncu pa je treba poudariti, da obveznost vodenja evidenc delovnega časa v prav nobenem delu ne posega v fleksibilnost organizacije dela in delovnega časa pri posameznem delodajalcu. Vsak delodajalec lahko v okviru zakonskih možnosti prosto razporeja delo in delovni čas posameznega delavca.