Skoči do osrednje vsebine

80 let od začetka velike italijanske ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem

Sredi julija bo minilo 80 let od začetka velike italijanske ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem. Trajala je tri mesece in osemnajst dni. Njen cilj – uničenje partizanskega gibanja – ni bil dosežen, je pa ofenziva precej bolj kot partizanske enote prizadela civilno prebivalstvo. Italijani so ljudi množično pošiljali v internacijo, streljali vse sumljive ljudi ter požigali cele vasi, prav tako so bile na partizanske voditelje razpisane denarne nagrade. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je na drugi strani svojim enotam poslalo jedrnata navodila o tem, kako »prekrižati okupatorjeve račune« oziroma »preiti v kontraofenzivo«.

Razglas iz avgusta 1942.

Tiralica za Borisom Kidričem, Alešem Beblerjem in osmimi drugimi osebami, avgust 1942. SI AS 1851, p. e. 33. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

1 / 2

»Danes začenjamo lep pohod po poljih in gozdovih italijanske Slovenije«

Z zgornjim (naslovnim) stavkom je general Mario Robotti 16. julija 1942 naznanil začetek italijanske ofenzive.

Poveljstvo XI. armadnega zbora in okupacijska oblast sta imela dva večja problema; uporno Ljubljano in vstajo v Ljubljanski pokrajini. Oblast situacije ni zmogla urediti na miren način, ampak je to skušala doseči z orožjem. Njen cilj je bil izvesti popolno italijanizacijo pokrajine s preiskavami, množičnimi internacijami, odstranjevanjem voditeljev, streljanjem talcev, požigi vasi, kot tudi z zaščitnim interniranjem posameznih oseb. Na vojaškem področju sta bili smernici dve: množične akcije velikih enot proti močnejšim uporniškim skupinam na omejenem območju, proti manjšim pa s šibkejšimi skupinami. General Mario Roatta, komandant 2. armade, je okrepil sile XI. armadnega korpusa, ki mu je poveljeval Mario Robotti. Podrejene so mu bile divizije Cacciatori delle Alpi, Isonzo, Macerata in Granatieri di Sardegna, 11. bojna skupina graničarjev, dve fašistični legiji in štirje bataljoni M. Mario Robotti je imel skupaj na razpolago 82.000 mož, ki so bili tudi bolje oboroženi od partizanske vojske.

Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja je sicer predvidevalo možnost večjih ofenziv na območju Ljubljanske pokrajine, a ni pričakovalo tako hitrega začetka ofenzive. Imelo je pripravljen osnutek načrta za obrambo v primeru ofenzive, prav tako je glavno poveljstvo pri vsaki grupi odredov organiziralo delavnice in bolnišnice, da bi se izognilo preveliki odvisnosti od civilnega prebivalstva. Ustanovljena je bila 1. slovenska udarna brigada – Tomšičeva brigada.

Italijanska vojska je v prvi fazi z vseh strani prodirala na Mokrc in Krim, kjer so bili štirje bataljoni Krimskega odreda in en bataljon 2. grupe odredov; že prvi dan so imeli Italijani 19 smrtnih žrtev. Ko so italijanske sile 20. julija pričele z drugo fazo ofenzive, so bile partizanske enote že zunaj obroča in so pripravljale napad v sovražnikov hrbet. Glavna cilja partizanov sta bila: ne dovoliti, da bi jih sovražnik stisnil na ozko območje in jih posledično prisilil k frontalnemu, neenakemu boju, ter razpršenost po celi pokrajini.

V tretji fazi, ki se je pričela 24. julija, so Italijani ljudi množično pošiljali v internacijo, streljali vse sumljive ljudi ter požigali cele vasi, prav tako so bile na partizanske voditelje razpisane denarne nagrade. Naslednjega dne je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet štabom V. in III. grupe odredov ter štabom vseh odredov in bataljonov teh grup poslalo dopis o tem, da je treba preprečiti koncentracijo večjih okupatorskih sil na enem mestu kot tudi to, da bi se partizanske enote znašle v sovražnikovem obroču. Napadati da je treba manjše skupine, ki so ostale skoraj nezaščitene, ker so večje skupine odšle na bojišče. In napadati okupatorja takoj, ko se hoče nekje naseliti oziroma utrditi.

V tej fazi je bila italijanska akcija usmerjena proti 2. in 3. bataljonu Kočevskega in četam Krimskega odreda. Štaba 3. grupe odredov in Kočevskega odreda sta se uspela umakniti. V posameznih bataljonih je prišlo do malodušja, nekaj borcev se je predalo okupatorskim oblastem. Konec tretje faze ofenzive naj bi bil obkoljen in zaseden tudi Kočevski Rog, četrta faza naj bi zajela območje od južne Kočevske do reke Krke.

Partizanska vojska se je zaradi okupatorjevega terorja trudila evakuirati moško prebivalstvo ter poskriti ženske in otroke. O dogajanju je Edvard Kardelj iz Ambrusa obveščal Tita, ki je vztrajal na tem, da za nobeno ceno ne smejo zapustiti ozemlja in se umakniti proti Liki. Partizansko vodstvo do zadnjega ni slutilo nevarnosti za Kočevski Rog, tam je bila le Tomšičeva brigada, pri sovražniku so se trudili pustiti vtis, da je glavnina partizanske vojske v vzhodni Dolenjski. Italijani so uspeli pretentati partizane, da se ofenziva ne bo nadaljevala v Sloveniji, ampak se bo premaknila na hrvaško ozemlje. Ob začetku operacije so bili na Kočevskem Rogu vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, štab 5. grupe odredov, 1. bataljon Kočevskega odreda, 2. bataljon Belokranjskega odreda, 3. bataljon Tomšičeve brigade in Delavski bataljon. Partizanski napad 14. avgusta ni uspel, enote so se umikale v notranjost Roga, bile so z vseh strani obkoljene. Najslabše jo je odnesel Delavski bataljon, saj je bil povečini zajet. Italijanska vojska je požgala vse tabore partizanskega vodstva, nekaj bolnišnic, glavno tehniko, delavnice in vse vasi, postrelila je tudi večino ujetnikov. Četrtega septembra je bila ustanovljena Gubčeva brigada, partizansko vodstvo se je na zadnji dan operacije pričelo umikati z Roga, kjer je ostala samo skupina okoli Borisa Kidriča. Po prihodu Aleša Beblerja je glavno poveljstvo 16. septembra temeljito preuredilo partizansko vojsko. Ukazalo je ustanovitev še dveh brigad, Šercerjeve in Cankarjeve, ter Zahodnodolenjskega, Vzhodnodolenjskega in Notranjskega odreda, na pomoč so prišle tudi hrvaške enote. Ko je italijanska vojska ostala brez dela vojakov, ki je odšel na hrvaško ozemlje, je Robotti spremenil načrt naslednje faze ofenzive – glavni namen je bila preprečitev prehoda partizanskih enot iz Suhe krajine proti vzhodu. V šesti fazi, ki je trajala od 12. do 22. septembra, je okupator, tudi ob pomoči Legije smrti in vaških straž, čistil obmejni pas med nemško-italijansko razmejitveno črto ter celo pokrajino, z nenadnimi vpadi je skušal onemogočiti večje partizanske skupine, ki pa so se hitro umaknile z ogroženega ozemlja.

28. in 29. septembra je prišlo pri Podlipoglavu do reorganizacije glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Za komandanta je Izvršni obor Osvobodilne fronte imenoval Ivana Mačka – Matijo, za njegovega namestnika Jako Avšiča, političnega komisarja Borisa Kidriča, organizatorja vojaško-strokovne šole pa Eda Mihevca. V deveti fazi se je italijanska vojska premeščala na položaje za izvršitev naslednje faze, ki je zajela obe strani reke Kolpe, a sta jo hrvaška 2. liška brigada in bataljon 4. kordunske brigade popolnoma razbila. Zadnja, enajsta faza, je zajela Gorjance in Žumberak; v njej so sodelovale tudi ustaške in nemške enote ter Legija smrti. V tej fazi naj bi sodelovalo okoli 40.000 sovražnih vojakov, a so hrvaške enote uspele prebiti obroč, tako da so bili rezultati tudi tokrat klavrni.

Ofenziva, ki je imela cilj uničiti partizansko gibanje, je trajala tri mesece in osemnajst dni. Po italijanskih podatkih naj bi v njej padlo 1807 partizanov, ustreljenih je bilo 847 oseb, ne omenjajo pa svojih žrtev. Partizansko vodstvo je ocenilo, da je padlo med 300 in 400 partizanov, našteli so preko tisoč padlih ali ranjenih italijanskih vojakov.

Okupator je nekaj partizanskih enot sicer uspel razbiti, a jih ni mogel uničiti, saj so se v skladu z navodilom z dne 25. julija razpršile, ko je bilo to potrebno, šle so na pomoč enotam v bližini, napadale so okupatorjeve enote, ko le-te še niso bile formirane ipd. Že dva tedna po koncu ofenzive so se italijanske sile ponovno soočale s partizani, saj jih v tako imenovanih očiščevalnih akcijah niso uspele uničiti. Še slabši je bil njihov položaj na Hrvaškem. Je pa ofenziva precej bolj kot partizanske enote prizadela civilno prebivalstvo in narodnoosvobodilno gibanje na terenu.

Polona Trobec Mlakar