Predsednik vlade je v pogovoru izpostavil:

Na vrhu Nata v Madridu smo dolgoročno naredili velik korak naprej, kratkoročno pa moramo nekatere izzive nujno nasloviti, predvsem kar se tiče hitrosti zagotavljanja pomoči Ukrajini.

Obenem si še naprej prizadevamo spoštovati določila Temeljne listine NATO-Rusija glede obsega bojnih sil na ozemlju novih zavezniških držav. Izziv torej ni toliko v zagotavljanju ustrezne prisotnosti na terenu, kot v sposobnosti njenega naglega povečanja v primeru potrebe, kjer pa še vedno zaostajamo.

Ocenjujem, da nobena od evropskih držav ni imuna na informacijsko vojno, ki jo izvaja Rusija. Prebivalci Zahodnega Balkana, zlasti slovanski del, so v večjem delu bolj naklonjeni ruski strani, ne pa tudi njihove vlade. Kar moramo storiti, je, neposredno nasloviti vlade teh držav, jih poslušati in nato skupaj s tistimi, ki so naklonjeni evropski ideji, načrtovati ustrezne aktivnosti. Gre za krhko ravnovesje, ki ga moramo poiskati. Te razmere moramo vzeti v obzir, saj nas zatiskanje oči pred izzivi ne bo rešilo.

Eden od zaključkov zasedanja zavezništva je tudi, da si Kitajske ne želimo odtujiti. To pomeni, da ne želimo konfrontacije, želimo jo opazovati, spremljati in vključevati v novih okoliščinah. Menim, da je to pravi pristop.

Kakršenkoli ekspanzionizem je zaskrbljujoč, zlasti v primeru Kitajske, ki je vzhajajoča velesila. Toda bistvo je v vključevanju, saj lahko le tako preprečimo zaostrovanja. Če bi morda takšen pristop obstajal tudi v odnosih z Rusijo kakšnih 10 let nazaj, bi se mogoče dogodki v Ukrajini odvili drugače. To je lekcija, iz katere se moramo vsi nekaj naučiti.