Pismo Lojzeta Udeta Albinu Šmajdu pomladi 1943

Druga svetovna vojna je tragično zarezala v življenje Slovencev. Sile osi so 6. aprila 1941 napadle, razkosale, nasilno podredile Kraljevino Jugoslavijo in pričele z raznarodovalno politiko. To je sprožilo nekatere usodne zgodovinske procese, ki so postali najbolj opazni na italijanskem zasedbenem območju Ljubljanske pokrajine, kjer so se razvili v oborožen odpor dela prebivalstva pod vodstvom komunistov, kolaboracijo, revolucijo in protirevolucijo. Tu so se Slovenci, pogojno rečeno komunisti in protikomunisti, zapletli v vse ostrejši konflikt, ki je poleti 1942 iz ideološkega prerasel v oboroženega. V pogojih vojne in naraščajočega okupatorjevega nasilja je vse spominjalo na državljansko vojno, ki je zahtevala veliko človeških življenj. Tragični epilog pa je sledil maja in junija 1945 z vrnitvijo domobrancev in civilistov s Koroške ter njihovim množičnim, izvensodnim pobojem.

Pričujoča arhivalija je prepis pisma odvetnika dr. Lojzeta Udeta (1896–1982) stanovskemu kolegu dr. Albinu Šmajdu (1904–1946), vidnemu članu Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je nastalo sredi vojne vihre, 21. aprila 1943. Oba protagonista sta bila doma na Gorenjskem in ju je družilo prijateljstvo še iz študijskih let. Šmajd je začel graditi kariero v Radovljici, kjer je pred vojno odprl odvetniško pisarno in se začel ukvarjati s politiko. Leta 1938 je postal poslanec v jugoslovanski skupščini. Med vojno se je njegov položaj, ob odsotnosti nekaterih pomembnih politikov SLS in njegovi rastoči ambicioznosti ter pripravljenosti za ilegalno delo, znatno okrepil. Bil je član širšega vodstva Slovenske zaveze, poleg tega je sodeloval v vodstvu ilegalne polvojaške Slovenske legije, kjer je skrbel za obveščevalno službo. Ob tem si je dejavno prizadeval tako za ustanovitev vaških straž kot Slovenskega domobranstva, okupatorjevih pomožnih policijskih enot. Leta 1944 pa je postal eden od glavnih organizatorjev protirevolucionarnega Narodnega odbora za Slovenijo. Po vojni je najprej odšel na Koroško, nato je kot akter Narodnega odbora vzdrževal stalne stike z vodilnim politikom SLS dr. Miho Krekom v Rimu. Februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili člani sabotažne skupine Ozne, ga odpeljali v svoje zapore v Ljubljano, ga tam zasliševali in nato najverjetneje ubili. Tudi Lojze Ude, borec za severno mejo in akter plebiscitarnega boja na Koroškem, je od leta 1935 vodil odvetniško pisarno v Lenartu, kjer ga je večkrat obiskal tudi Šmajd. Ude, ki je poleg prava nekaj časa študiral tudi filozofijo, se je angažirano posvetil boju za slovensko narodno samobitnost, kar je pokazal tudi v svojem obsežnem publicističnem delu. Kmalu je spoznal nevarnost rastočega nacizma, ki ga je razumel kot veliko grožnjo demokraciji in Slovenstvu. Sprva član SLS se je z začetkom druge svetovne vojne začel približevati krščanskim socialistom, ki so začeli vedno tesneje sodelovati s komunisti.

Ob začetku vojne v Sloveniji sta se oba protagonista, katerih politični nazori so se že razhajali, umaknila z nemškega okupacijskega območja v »varnejšo« Ljubljano. Prijatelja sta se lahko znova srečevala, si izmenjavala knjige in verjetno tudi ideje. Udeta – in tudi Šmajda – je zelo prizadelo nasilje nemškega okupatorja na Štajerskem in Gorenjskem, zato je bila to osrednja tema njunih pogovorov, v katerih nista mogla mimo razprav o značaju Osvobodilne fronte (OF), ki se ji je Ude pridružil poleti 1941. Do pomladi 1942 sta si oba redno dopisovala, vendar so njuni stiki do naslednje pomladi začasno zamrli.

To pismo ni edino, s katerim je želel Ude doseči pomiritev med domačima sprtima stranema, vendar je izredno povedno in ima velik simbolni pomen. Ude se na Šmajda ni obrnil le kot na študentskega kolega, pismo je naslovil na »človeka, ki ga imam prav iz teh časov v spominu kot dobrega Slovenca«. Pismo je primer iskrene izpovedi prijatelju, kjer je apeliral na njegovo razumno in narodnozavedno držo, z željo, da bi Šmajd v duhu pomiritve posredoval v katoliškem taboru. Vrednost pisma je tudi v tem, da je nastalo izpod peresa človeka, ki je bil neposredno vpet v vojne dogodke. V njem je Ude prijatelja opozoril na »smrtnonevarne« delitve v »narodnem organizmu«. Prepričan je namreč bil, da je to narodovo »obolelost« potrebno zdraviti, saj je bil zanj narod »… najusodnejša življenjska skupnost. To je dejstvo in ne ideologija«. Le nekaj mesecev pred italijansko kapitulacijo je prijatelja svaril, da gre za »biti ali ne biti«, saj: »Šele s tem, da se je med Slovenci razvnela državljanska vojna, slavijo okupatorji svojo resnično zmago nad nami. Hujša nesreča nas ni mogla zadeti.« V pismu ostro kritizira SLS, saj ji očita oboroženo sodelovanje z okupatorjem. In tega po njegovem mnenju zavezniki v protihitlerjevski koaliciji ne bodo mogli razumeti. Obenem izpostavlja tudi vprašanje krivde za nastali položaj, z zapisom: »Vem, kdo je kriv, me vprašuješ, vprašujete. In odgovarjate: OF, komunizem in samo komunizem. In ste prepričani, da ste vi brez vsake krivde. Ali ste res prepričani? Ne bom se spuščal v vprašanje krivde enega ali drugega tabora na današnjem stanju na Slovenskem, čeprav bo to kedaj neizogibno. Tabor, kateremu pripadaš ti, me spravlja v, recimo, začudenje, poleg vsega posebej s tem, da se borite v imenu krščanstva, Kristusa, tako, kakor se borite. Tega ne razumem in tega ne razume noben človek, ki ljubi duhovno čistost.« Hkrati pa je bil Ude zelo kritičen tudi do komunistov. Ni se strinjal z njihovo strategijo in taktiko prezgodnjega oboroženega boja, ker je nastalo človeško tragedijo skušal reševati na miren in preudaren način. Zato je Ude spadal v krog razumnikov znotraj OF, ki se ni strinjal z atentati na politične nasprotnike, zavedajoč se, da to le poglablja razkol in podžiga državljansko vojno.

Iz kasnejše korespondence Udeta Šmajdu je razvidno, da je slednji, kot kaže, odlašal z odgovorom, vendar je znano, da sta se o poskusu pomiritve še pogovarjala in si pisala. V zaslišanjih Albina Šmajda, ki so nastala spomladi 1946 v zaporih Ozne, je Šmajd zasliševalcu pojasnil, da je »smatral Udeta za funkcionarja OF« in da sta skupaj leta 1943 iskala za Šmajda vezo z OF »nekje pri Muljavi«, ki pa se je očitno izjalovila. Pomiritev tedaj ni bila več mogoča, duh je že ušel iz steklenice. Tudi Šmajd sam je dvomil v pomiritev, predvsem zaradi nejasnega političnega stanja in razmerja moči po koncu vojne, kakor tudi zaradi nasprotovanj nekaterih skupin znotraj lastne stranke. Tik pred kapitulacijo italijanske vojske je Ude Šmajdu priznal, da je v svojem posredovanju opravil le brezplodno delo in ugotovil, da »nadaljnje posredništvo nima nobenega smisla več«. Jeseni 1943 se je razkol med domačima ideološkima nasprotnikoma še poglobil. Ude je septembra tega leta odšel na partizansko ozemlje, kjer se je posvetil drugim vprašanjem – odnosu do duhovščine, do vojnih zločinov ter predvsem povojnemu razvoju Slovenije z novo zarisanimi mejami. Ob tem je potrebno dodati, da Ude tudi po vojni ni nikoli postal član partije.

Misel angažiranega intelektualca Udeta, da ideološke delitve nikoli ne prinesejo nič dobrega, nas lahko še danes nagovarja, saj smo v današnjem času priča vedno novim.

Tadeja Tominšek Čehulić, Mojca Tušar