7. marca 1946 je v Trst prispela Mednarodna razmejitvena komisija, ki naj bi pripravila poročilo in predloge o določitvi meje med Jugoslavijo in Italijo. Komisija je v 28 dneh (do 5. 4.) obiskala cono A in cono B Julijske krajine ter Beneško Slovenijo; čakalo jo je veliko dela.

Že kmalu po koncu druge svetovne vojne je postalo vprašanje zahodne jugoslovanske meje zelo pereče, zaradi vedno bolj očitne hladne vojne med nekdanjimi zaveznicami. Tako je dobilo vprašanje razmejitve med Italijo in Jugoslavijo ideološke razsežnosti, saj sta prizadeti državi postali nekakšen branik nasprotnih blokov. Septembra 1945 je vodja jugoslovanske delegacije Edvard Kardelj pred Svetom zunanjih ministrov v Londonu predstavil stališča jugoslovanske vlade glede nove razmejitve z Italijo. Jugoslavija je zahtevala, da se nekdanje avstro-ogrsko ozemlje, na katerem so v glavnem živeli pripadniki jugoslovanskih narodov in je bilo po prvi svetovni vojni brez načela narodne samoodločbe priključeno Italiji, priključi k Jugoslaviji. Na podlagi jugoslovanskih želja naj bi Italija dobila ozemlje z nekaj manj kot 200 km2 in z okrog 30.000 prebivalci, medtem ko naj bi Jugoslavija dobila 900 km2 ozemlja in 80.000 prebivalcev. Trst bi po Kardeljevem predlogu postal ena izmed jugoslovanskih federalnih enot, njegovo pristanišče bi postalo svobodno pristanišče. Italija je predstavila povsem drugačno stališče glede svoje vzhodne meje. Londonska konferenca Sveta zunanjih ministrov se je končala neuspešno, saj so si stališča velesil glede razmejitvenega problema preveč nasprotovala.

V januarju 1946 so v Svetu namestnikov zunanjih ministrov začeli s pripravami osnutkov mirovnih pogodb z Italijo, zato so že konec januarja s tem namenom začeli sestavljati komisijo izvedencev držav Velike Britanije, Sovjetske zveze, ZDA in Francije, ki naj bi na kraju samem pretehtala jugoslovanske in italijanske zahteve. Konec februarja istega leta je britanski zunanji minister Bevin, v duhu navodil namestnikov zunanjih ministrov za delo razmejitvene komisije, poudaril, da mora ta na terenu predvsem ugotoviti etnično mejo, ki bo puščala minimalno število prebivalstva druge narodnosti pod tujo oblastjo. Pri tem pa je dodal, da bo morala upoštevati tudi gospodarske in geografske pogoje ter hkrati pretehtati vse elaborate o mejah, ki jih je Svet zunanjih ministrov dobil od jugoslovanske in italijanske vlade. Svet namestnikov zunanjih ministrov je 2. marca 1946 objavil vest, da je razmejitvena komisija sestavljena. Vsaka delegacija je štela od 5 do 13 članov (sovjetska delegacija je bila najštevilčnejša). Britanski delegaciji je predsedoval profesor na oxfordski univerzi Waldock, sovjetski V. S. Gerašenko, ameriški dr. P. E. Mosely, ki je bil pomočnik izdajatelja zunanjepolitične revije Foreign Affairs, francosko delegacijo pa je vodil diplomat M. Wolfram.

Povsod v Julijski krajini so člane razmejitvene komisije željno pričakovali. Patriotična strast obeh strani je takrat doživela svoj višek. Njihov prihod je spodbudil številne manifestacije, ki naj bi prepričale njene člane o proitalijanski oziroma projugoslovanski usmerjenosti prebivalstva in pri tem ni šlo brez uporabe nasilja. Najhujši incident s smrtnimi žrtvami in večjim številom ranjenih se je zgodil 9. marca v tržaškem predmestju Škedenj. Komisija je na terenu zbrala podatke iz petih večjih mest, 27 vasi, opravila je 52 razgovorov in zbrala okoli 4000 peticij.

Projugoslovanske organizacije so zahtevale priključitev k Jugoslaviji. Tako so člani komisije 11. marca 1946 v zelo razgretem ozračju sprejeli predstavnike Pokrajinskega narodno-osvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst, ki so se – in so to poudarili tudi v svojem pozdravnem dopisu – deklarirali kot izvoljeni predstavniki vsega slovenskega in tudi velike večine italijanskega ljudstva Slovenskega primorja in Trsta. Komisiji so kasneje predložili tudi spomenico. To so razdelili na tri vsebinske sklope, s katerimi so utemeljevali nujnost priključitve celotne Julijske krajine s Trstom k Jugoslaviji. Spomenico so pripravili v slovenščini in še drugih svetovnih jezikih. V prvem sklopu so opisali predvsem etnično sestavo spornega področja, kjer so Slovenci in Hrvatje strnjeno naseljeni, medtem ko tvorijo Italijani v Julijski krajini samo jezikovne otoke. Dokazovali so, da tvorijo Hrvati in Slovenci v Julijski krajini večino prebivalstva. Pri tem so se sklicevali na zadnje kolikor toliko objektivno uradno ljudskoštetje iz leta 1910 (v primerjavi z italijanskim ljudskim štetjem leta 1921), čeprav je bilo tudi to zaradi napačne uporabe pojma občevalni jezik namesto pojma narodnost Slovencem v škodo. V drugem sklopu so se bolj posvečali gospodarskemu razvoju pokrajine s Trstom, kjer so dokazovali gospodarsko odvisnost Trsta od zaledja, zlasti Jugoslavije. To so avtorji spomenice utemeljevali na podatkih o vrednosti železniškega prometa Trsta v letu 1912, kjer je delež (bodoče) Jugoslavije znašal kar 38,6 %. Nadalje so zapisali, da se gospodarstvo Julijske krajine s Trstom dopolnjuje z gospodarstvom Jugoslavije. Le-ta bi Julijsko krajino lahko zalagala s surovinami in kmetijskimi izdelki. V tretjem delu so se avtorji osredotočili na uničujoče posledice nekaterih političnih dogodkov za slovansko prebivalstvo Julijske krajine (londonski pakt z dne 26. 4. 1915 in pogodbo iz Rapalla novembra 1920). Veliko prostora pa so namenili naporom, ki ga je večina prebivalcev Julijske krajine namenila oboroženemu odporu v drugi svetovni vojni, predvsem z namenom doseči narodno svobodo in končno priključitev pokrajine k Jugoslaviji.

Komisija je ob koncu svojega dela pripravila skupno poročilo, vendar so bili predlogi mejne črte med državama zelo različni. Ameriški predlog meje je bil za Italijo najbolj ugoden. Tako bi Jugoslavija dobila na severu dolino Soče, Trnovski gozd, komenski Kras, gorato Istro in Učko. Britanski predlog je bil malenkost drugačen od ameriškega – Jugoslavija bi dobila še območje premogovnika Raša. Sovjetski predlog je bil seveda najbližji jugoslovanskim zahtevam. Francoski predlog je bil nekakšna srednja pot med sovjetskim in britanskim predlogom. Samo po sovjetskem predlogu bi Trst pripadal Jugoslaviji.

Člani razmejitvene komisije so v času svojega bivanja v Julijski krajini videli le tisto, kar so želeli, in so tudi sodili v skladu s političnimi napotki svojih držav. V tem smislu lahko njihovo delo razumemo kot manjšo epizodo v reševanju jugoslovansko-italijanskega mejnega vprašanja. Nadaljevanje zgodbe je znano. 10. februarja 1947 je bil v Parizu podpisan mirovni sporazum z Italijo, kjer je bil problem Julijske krajine le delno rešen. Do oktobra 1954, ko je bil sklenjen tako imenovani Londonski memorandum, je ostalo še odprto vprašanje Trsta ter cone A in B Svobodnega tržaškega ozemlja. Dokončno je bila meja med Jugoslavijo in Italijo določena šele s sklenitvijo Osimskega sporazuma (10. 11. 1975).

Mojca Tušar