Kazenska ovadba zoper Mirka Knapiča in Cvetka Novaka zaradi atentata na Franca Žnidaršiča

Za krepitev političnega in ideološkega sistema so pomemben element državne identitete tudi koledarji in nanje vpisani državni prazniki, ki s spominjanjem in ponavljanjem – na primer mitov o izviru skupnosti, odločilnih dogodkih in osebnostih – gradijo narod, državo ali versko skupnost. Ena izmed izbranih vsebin, ki je krepila jugoslovansko (in slovensko) državljansko religijo, je tudi obračun šmarnogorske bojne skupine s tolmačem Žnidaršičem. Dogodek in akterji, ki bi morda ostali neopaženi, če ne bi bil strel sprožen ravno 22. julija.

Nemško interpretacijo 22. julija 1941 hranimo med gradivom orožniške postaje Šmartno pod Šmarno goro. Gre za kazensko ovadbo zoper Mirka Knapiča in Cvetka Novaka zaradi poskusa umora Franca Žnidaršiča, ki jo sestavljajo: zdravniški izvid, izjave šestih prič (železniškega delavca Franca Bizjaka, pleskarskega pomočnika Stanislava Bizilja, Cvetkovega brata Milana Novaka, Mirkovega brata Cirila Knapiča, Cvetkove matere Cecilije Novak ter Mirkove matere Marije Knapič), skica kraja dogodka in tri fotografije s prizorišča obračuna ter končno policijsko poročilo. Priložena sta še tiralica za osumljenima Knapičem in Novakom ter dopis o poslanem prepisu preiskave dogodka.

Poročilo Komandanta varnostne policije in varnostne službe na zasedenem ozemlju Koroške in Gorenjske pravi, da je bil 22. julija ob 7:55 na poti do orožniške postaje Šmartno ob Savi iz zasede ustreljen in težje ranjen Franc Žnidaršič, ki se je že kot komandant jugoslovanske orožniške postaje Šentvid nad Ljubljano vneto boril proti komunistom. Ob začetku vojaškega spopada med nemškim rajhom in Sovjetsko zvezo je nemška policija zaznala povečano dejavnost tacenskih komunistov in lotili so se hišnih preiskav, v katerih so zasegli več kosov orožja. Pri protikomunističnih akcijah je Žnidaršič opravljal dragoceno delo, saj je vse komuniste osebno poznal in jih ovajal nemški policiji. Tisti, ki so se še lahko prosto gibali, so Žnidaršiču prisegli maščevanje.

Že pred vojno je bilo v Žnidaršičevi delovni pristojnosti tudi »komunistično gnezdo v zloglasnem delavskem kraju Tacen«. Eden izmed glavnih propagandistov komunistične fronte je bil čevljar Janez Novak. V njegovi delavnici in hiši so bila organizirana srečanja komunistov, prav tako pa je »pravi izraz očetove komunistične naravnanosti« postal njegov 19-letni sin Cvetko. Srečanj pri Novakovih se je udeleževal tudi 24-letni Mirko Knapič, za katerega mati pravi, da je zagnan delavec, ki pa je prišel pod vpliv komunista Novaka. Ob prihodu nemškega okupatorja je Janez Novak pobegnil, saj se je bal aretacije s strani nemške policije, Mirko Knapič in Cvetko Novak pa sta od doma zbežala na začetku vojaškega obračuna s Sovjetsko zvezo in se skrivala v tacenskih gozdovih.

V sodelovanju z Žnidaršičem so 21. julija nemški orožniki ponovno preiskali bivališči Novakovih in Knapičevih v Tacnu, da bi prijeli pobegla komunista. Fantov ni bilo, so pa pri Knapičevih v senu našli vojaško puško in vrečo streliva. Ugotovljeno je bilo, da je pobegli Mirko Knapič občasno prenočil na senu in tam skril vojaško puško. Iz izjav prič je razvidno, da sta Knapič in Novak prišla iz gozda kmalu po odhodu orožnikov in se poslovila vsak od svojih sorodnikov.

Naslednje jutro, torej 22. julija, se je Žnidaršič s kolesom peljal iz Šentvida po cesti skozi Tacen proti Šmartnemu, kjer bi moral ob 8. uri začeti s službo. Pri Tacnu je dohitel železničarja Franca Bizjaka, ki se je vračal proti domu iz nočne službe, in skupaj sta nadaljevala pot proti Šmartnemu. V nasprotni smeri je mimo prikolesaril Stanislav Bizilj. Ko sta Bizjak in Žnidaršič pripeljala do predela, kjer sega gozd vse do ceste, je domnevno od zadaj iz smeri gozda priletela krogla. Franc Žnidaršič je zadet padel na tla in močno krvavel iz rane na desni strani prsnega koša. Proti Bizjaku je izjavil: »To je napravil Novak.« Franc Bizjak je takoj poklical na pomoč in dogodek prijavil policiji. Tamkajšnji zdravnik dr. Jožef Arko je poškodovanega pregledal in ga z zasebnim avtom odpeljal v ljubljansko bolnišnico.

Orožniki so takoj, ko so izvedeli za dogodek, prečesali gozd, vendar sta imela storilca čas, da sta »jo pobrisala«. Za grmovjem nad cesto, od koder naj bi bil sprožen strel, je bila poteptana trava, tulec naboja pa je verjetno ostal v cevi puške, saj je bil oddan le en strel. Poročilo nemške varnostne policije se konča z opisom fizionomije Mirka Knapiča in Cvetka Novaka, ki je podlaga za izdano tiralico. Kot prehodni ukrep za atentat je orožniška postaja Šmartno dvajset že prijetih komunistov iz Tacna odvedla v taborišče v Šentvidu nad Ljubljano. Prav tako so bili tam v priporu že zaslišani sorodniki osumljenih mladeničev.

Franc Žnidaršič si je po strelu sicer opomogel in v gradivu, ki ga hranimo v Arhivu Republike Slovenije, mu lahko sledimo tudi po vojni – 22. julija 1951 je bil aretiran zaradi »sodelovanja z okupatorjem«, že dober mesec kasneje, 25. avgusta 1951, pa je bil izpuščen »na svobodo«.

»Prvi partizanski strel«, strel šmarnogorskih partizanov, se je deset let kasneje za nekaj časa zapisal na državni koledar kot republiški praznik. Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije je leta 1951 razglasila 22. julij za državni praznik in dela prost dan, čeprav je bil 27. april kot praznik ustanovitve Osvobodilne fronte na praznični koledar umeščen že od leta 1948. Pri tem je šlo predvsem za željo jugoslovanskih oblasti po poenotenju (in hierarhiji) praznikov organiziranega vojaškega odpora v vseh jugoslovanskih republikah. »Slovenski« 27. april je tako moral status državnega praznika za sedemnajst let prepustiti »jugoslovanskemu« 22. juliju, po letu 1968 pa sta bila na koledar umeščena oba. Kljub dejstvu, da je do oboroženih akcij proti okupatorju prihajalo že prej, je takratna oblast začetek organiziranega upora utemeljevala s tem, da je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet 22. julija izdalo ukaz za začetek organiziranih napadov.

Tudi sedemdeset let kasneje državni prazniki ostajajo imenitno izhodišče za različne interpretacije preteklih dogodkov, ob katerih se ustvarja drugačna zgodovina in novi rituali. Vsaka interpretacija dogodka, tudi če gre »le« za zgrešen strel, pa lahko zaznamuje in spremeni spomin naroda.

Tanja Žohar