Skoči do osrednje vsebine

V register nesnovne kulturne dediščine vpisana nova enota

V register nesnovne kulturne dediščine je odslej vpisana enota bovška slovstvena folklora.

Pogled od strani na starejšo gospo, ki pripoveduje.

Bovška slovstvena folklora | Avtor fotografije: Barbara Ivančič Kutin, 2018

Bovška slovstvena folklora je besedna umetnost govorjenega, narečnega jezika na Bovškem, od Vršiča in Predela do Srpenice. Obsega pravljice, povedke in druge pripovedi, pesmi in folklorne obrazce, kot so zbadljivke, pregovori, reki, molitvice ipd., ki se prenašajo ustno med osebami različnih generacij. Danes so najbolj poznane razlagalne (etiološke) povedke, ki pojasnjujejo nastanek nekaterih danosti v naravi (npr. kako je nastalo Prestreljeniško okno, o križu v steni nad Bavšico, zakaj so Čezsočani pozimi brez sonca ipd.). Te so pogosto vključene v turistična gradiva.

V preteklosti sta imela pripovedovanje in poslušanje zgodb poleg socialne, pedagoške in estetske (kulturno) vloge tudi informativno. Nosilci besednega izročila so bili posamezniki, ki so veliko vedeli in so bili nadarjeni pripovedovalci. Znan pripovedovalec v 50. letih 20. stoletje je bil Joza Kravanja – Marinčič iz Vrsnika, ki ga je folklorist in etnolog Milko Matičetov označil za enega najboljših slovenskih pravljičarjev.

Nekateri motivi, ki jih najdemo v pripovednem in drugem besednem izročilu na Bovškem, segajo še v predkrščanske in predslovanske čase. Prva konkretna poročila ter objave gradiva lahko zasledujemo od zadnje četrtine 18. stoletja dalje: med prvimi o tem piše zgodovinar Simon Rutar v Zgodovinskih črticah o Bovškem (1879) v časopisu Soča.

Skozi 20. stoletje pa vse do danes so slovstveno folkloro na Bovškem dokumentirali številni posamezniki, kar se kaže v bogati beri gradiva, ki je deloma objavljeno v poljudnih, strokovnih in znanstvenih člankih, zbirkah pripovedi in pesmi, različnih monografijah, šolskih in drugih lokalnih glasilih. Velik delež gradiva, ki se v rokopisih ali na posnetkih najde v arhivih raznih ustanov in v zasebnih zbirkah, pa je še neobjavljen.

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.