Miklavževo je verski praznik otrok, ki ima v Sloveniji dolgo družinsko in skupnostno tradicijo ter je pomemben del družinske, lokalne in nacionalne identitete. Sv. Miklavž je eden od treh dobrih mož, ki konec leta obdarujejo otroke. Pridnim otrokom prinaša darila, porednim pa šibe.

Miklavž je kostumiran lik z dolgo belo brado, oblečen v škofovska oblačila in bele rokavice, na glavi ima škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico. V rokah ima lahko knjigo z zapisi o obnašanju otrok. Miklavževa spremstva se tako po številu kot po likih nekoliko razlikujejo. Običajno ga spremljata dva angela, oblečena v dolga bela oblačila, na hrbtu pa imata lahko tudi krila. V koših ali košarah nosita darila za otroke. Del spremstva so tudi hudiči oziroma parklji. Parklji so največkrat oblečeni v navzven obrnjene ovčje kožuhe in opasani z zvonci in verigami. Na glaviimajo iz ovčje kože izdelano naličje z rogovi in dolgim rdečim jezikom. Zaradi strašljivega izgleda in hrupa, ki ga povzročajo z verigami, zvonci in glasovi, se jih otroci bojijo, zato pri obhodih po hišah največkrat ostanejo zunaj. Ponekod mladino, zlasti dekleta, švrkajo s šibami in mažejo s sajami. Parklji naj bi imeli svoj izvor v duhovih prednikov in demonov rasti. Del spremstva so lahko tudi sv. Anton Puščavnik v meniški kuti in z zvončkom, pisar s knjigo in še nekateri drugi liki.

Neka dni pred miklavževim otroci Miklavžu pišejo pisemca z željami o darilih. Na predvečer njegovega godu, ki ga praznujemo 6. decembra, mu nastavljajo krožnike, peharje, nogavice, čevlje ipd., da bi ponoči skrivoma vanje odložil darila, ki jih pripravijo starši.

Miklavževi obhodi po hišah, v spremstvu angelov in parkeljnov, so razširjeni predvsem na podeželju in v manjših krajih. V nekaterih mestih organizirajo Miklavževe sprevode in sejme kot začetek veselega decembra. Ta dan je ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti.

Prvi znani opis miklavževanja na Slovenskem je leta 1839 objavil Buchenhain v Carnioli, o obdarovanju otrok v Novem mestu leta 1842 pa Navratil v Letopisu Matice Slovenske leta 1885. Po drugi svetovni vojni se je moral Miklavž umakniti iz javnega življenja, nadomestil ga je dedek Mraz, kljub prepovedi pa so v nekaterih krajih Miklavževe obhode ohranjali.

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.