Skoči do osrednje vsebine

V register nesnovne kulturne dediščine vpisani dve novi enoti

V register nesnovne kulturne dediščine sta odslej vpisani enoti bovški govor in petje na četrtko.
Pogled na nekaj besed iz besedja bovškega govora

Slovar bovškega govora, Barbara Ivančič Kutin, 2007

1 / 2

Bovški govor spada v obsoško narečje, tj. najsevernejše narečje primorske narečne skupine. Govorijo ga od Predela in Vršiča preko Bovške kotline do Srpenice v porečju Soče. Zaradi geografskih danosti in zgodovinskih okoliščin so v govoru ohranjene številne arhaične posebnosti. Nosilci bovškega govora so domačini na Bovškem. Ohranja se predvsem ustno med starejšimi prebivalci in v družinah, v katerih sta oba starša domačina, v krogu prijateljev in v različnih socialnih in interesnih skupinah. 

Nedomačini govorca bovškega govora prepoznajo po značilni melodiji z zelo pogostim glasom u (ukanju), pogostem ponavljanju besede šie ali šiedƏ, ki lahko pomeni veznik (in, ter), prislov (potem in nato) ter členka (v pomenu kaj potem). Najbolj prepoznavni narečni besedi sta kabi (seveda) in čuompa (krompir), čeravno slednjo poznajo tudi v Ratečah in Kranjski Gori.

Slovanska jezikovna osnova bovškega govora je zaradi geografske bližine vpijala vplive romanskih jezikov, s severa pa so na Bovško prišle besede germanskega izvora. Območje je bilo namreč v preteklosti gospodarsko in upravno-politično navezano na Koroško, Gradec in Dunaj. Na razvoj in spreminjanje narečnega govora vplivajo tudi mobilnost prebivalstva, delovne migracije, priseljevanje ljudi od drugod, izobraževanje, javna občila in mnogi drugi dejavniki.

Besedišče bovškega narečnega govora lahko zasledujemo v številnih domoznanskih publikacijah in člankih že od zadnje četrtine 19. stoletja, pozneje pa tudi v strokovnih in znanstvenih dialektoloških in folklorističnih objavah. 

Besedje bovškega govora je zbrano v Slovarju bovškega govora iz leta 2007, katerega avtorica je bovčanka Barbara Ivančič Kutin. 

Petje na četrtko je pevski način, ko se osnovnemu štiriglasju v najvišji legi pridružita tretji (tretka) in četrti (četrtka) glas nad basom. Način petja na četrtko je znan na območju Luč v Zgornji Savinjski dolini.

Tretko in četrtko izvajata dva pevca, ki se z značilno melodično figuro pridružita skupnemu sozvočju v zaključkih melodičnih fraz ali pa vztrajata ob celotni melodični liniji. Linija tretke se giblje okoli kvinte osnovnega tona in na njej zaključuje, četrtka pa okoli osnovnega tona in prav tako na njem zaključuje. 

Zaradi zahtevnosti izvajanja je petje na četrtko redkost v repertoarjih poustvarjalnih pevskih skupin. Čeprav ga danes izvajajo le pevci, je bil konec 20. stoletja razširjen tudi med pevkami.

Zaradi pomanjkanja zgodovinskih podatkov o petju na četrtko lahko na podlagi terenskih posnetkov iz Zgornje Savinjske doline iz sredine 20. stoletja sklepamo, da ta tradicija sega vsaj že v konec 19. stoletja. Sodeč po posnetkih, je bila praksa petja na četrtko razširjena v vaseh Zgornje Savinjske doline, do danes pa je ta način ohranila le pevska skupina iz Luč, ki temelji na neprekinjenem medgeneracijskem prenašanju te pevske tradicije. Na širšo prepoznavnost petja na četrtko so vplivali pozornost etnomuzikologov, vključevanje v radijske oddaje, na zvočne nosilce in v odrske nastope, pa tudi spodbude Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za obnavljanje tega pevskega načina.

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.