Satelit je zasnoval in zgradil konzorcij okoli 60 podjetij ter predstavlja izjemen primer evropske tehnološke odličnosti. Financiran je bil s strani držav članic Evropske vesoljske agencije in Evropske unije. Misijo Sentinela-1 sestavlja konstelacija dveh satelitov. Sentinel-1A je bil izstreljen 3. 4. 2014, Sentinel-1B pa 25. 4. 2016. Oba sta bila v orbito izstreljena z raketo Soyuz iz evropskega vesoljskega pristanišča v Francoski Gvajani (Gvajanski vesoljski center). Teža posameznega satelita je 2300 kilogramov (vključno s 130 kilogrami goriva), njegove mere pa 2,8 metrov v dolžino, 2,5 metrov v širino, 4 metre v višino z 2 krat 10 metrov dolgima površinama sončnih celic in 12 metrov dolgima radarskima antenama. Njegova življenjska doba v orbiti je najmanj 7 let. Dostop do satelitskih podatkov Sentinela-1 je brezplačno dostopen na tej spletni strani.

Satelita Sentinela-1 krožita v isti tirnici 180 stopinj narazen, na nadmorski višini skoraj 700 kilometrov. Skupaj zagotavljata posnetke izbranega območja na vsakih 6 dni oziroma celo bolj pogosto, ko gre za višje geografske širine. Pri Evropi, Kanadi in glavnih pomorskih poteh je čas ponovnega snemanja do 3 dni.

Satelita Sentinel-1A in -1B izvajata s tehnologijo SAR (Satellite Aperture Radar – umetno odprtinski radar) radarsko snemanje v C pasu. Satelita imata radarske senzorje z lastnim virom elektromagnetnega valovanja in zagotavljata štiri načine snemanja:

• infometrični širokopasovni način (250 kilometrski pas) z resolucijo 5 krat 20 metrov
• valovni način (posnetki 20x20 kilometrov) z resolucijo 5 krat 5 metrov in intervalom na 100 kilometrov
• pasovni način (80 kilometrski pas) z resolucijo 5 krat 5 metrov
• širokopasovni način (400 kilometrski pas) z resolucijo 20 krat 40 metrov.

Radarsko snemanje je še posebno uporabno pri zaznavi vode na površju, v prsti in v rastlinah ter pri analizi stanja vodnih teles.

Misija Sentinela-1 aktivno prispeva k izvajanju različnih storitev programa Copernicus, kot je spremljanje obsega arktičnega morskega ledu, zagotovljanje pomorske varnosti v povezavi s spremljanjem morskih tokov in valov, izvajanje nadzora nad razlitjem nafte, zaznavanje sprememb na kopnem (erozija, potresi, poplave) in kartiranje pokrovnosti tal.