Zaščitni zakon je izboljšal raven manjšinskega varstva in hkrati poenotil nivo zaščite za celotno slovensko manjšino v Italiji. Najpomembnejši je bil sprejem zakona za pripadnike slovenske manjšine v Videmski pokrajini, torej rojake v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, saj je Republika Italija s tem sploh prvič priznala, da na tem območju živi slovenska manjšina. Med drugim je to pomenilo tudi podržavljenje do tedaj zasebne dvojezične osnovne šole v Špetru, edine šole z dvojezičnim učnim programom v Videmski pokrajini.

Za vse Slovence v Italiji je sprejem zaščitnega zakona pomenil ureditev sistemskega financiranja za slovenske ustanove in njihove dejavnosti. Zakon je dal pravno podlago za lansko vrnitev Narodnega doma v Trstu, izboljšan je bil status slovenskega jezika v javnosti, torej možnosti, da pripadniki manjšine svoj materni jezik uporabljajo pred uradnimi organi in da so napisi na javnih mestih dvojezični. Na tem področju se sicer tudi po 20 letih še vedno zatika; občine namreč različno spoštujejo te pravice ter pripadnikom manjšine različno omogočajo uporabo maternega jezika.

Trenutno je zelo aktualno vprašanje parlamentarnega zastopstva slovenske manjšine v rimskem parlamentu. Čeprav zaščitni zakon predvideva olajšano zastopstvo, do slednjega ni prišlo, ozirom zadnja reforma in zmanjšanje parlamentarnih ter senatnih mest celo zelo otežuje možnost, da bi Slovenci še izvolili poslanca v italijanski parlament. Na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu upamo, da bo nova italijanska vlada pokazala primeren posluh za to pereče vprašanje kot tudi za vsa ostala odprta manjšinska vprašanja. Veseli nas, da je bil prejšnji teden le izvoljen nov predsednik institucionalnega paritetnega odbora, ki bedi nad uresničevanjem zaščitnega zakona. Verjamemo, da je tudi to korak v smeri uresničevanja vseh določil, ki jih zaščitni zakon za slovensko manjšino predvideva.