Zapuščinski spis Gustava Tönniesa

Arhiv Republike Slovenije hrani zapuščinski spis Gustava Tönniesa, ustanovitelja ene izmed najbolj podjetnih in uspešnih rodbin na Slovenskem v 19. stoletju. Gustav Johan Ludvik Tönnies je bil rojen leta 1814 v švedskem Stralsundu. Študijske in praktične izkušnje je pridobival v večjem delu Evrope od Francije do Rusije, kar izpričujejo tudi mojstrska spričevala, ki jih hranijo njegovi potomci. V Ljubljano je na povabilo župana Hradetzkega prišel leta 1845 iz Gradca, da bi zgradil ostrešje Kolizeja. V Ljubljano pa je prišel tudi zaradi poslovnih priložnosti, ki jih je nudila gradnja železnice Dunaj–Trst. V Ljubljani je ustanovil tesarsko podjetje in ga razširil na področje gradbeništva, proizvodnje gradbenih materialov, livarstva in strojne industrije. Tu se je poročil z Amalijo Malovrh (1829–1906); njen oče Marko Malovrh je kot gostilničar med drugim vodil gostilno "Zum Deutschen Ritter", danes "Pri Mraku" na Rimski cesti. Gustav in Amalija sta imela devet otrok (pet sinov in štiri hčere). Sinovi so se po šolanju aktivno vključili v družinska podjetja, s čimer so bistveno prispevali h kontinuiteti njihovega delovanja vse do konca druge svetovne vojne.

Gustav Tönnies je sodeloval pri gradnji železniških postaj na progah Ljubljana–Trst in Ljubljana–Trbiž. V Trstu je zgradil skladišča v pristanišču in železniško postajo. Njegovo podjetje je v drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja v Ljubljani zgradilo vrsto prepoznavnih javnih zgradb (Opero, Sodno palačo, Mladiko, zgradbo Banke Slovenije, Ljubljanski dvor, centralni objekt ljubljanske pošte) in številne industrijske objekte (pivovarno Kozler – Union, Tobačno tovarno, Cukrarno), pa tudi mnoge še danes eminentne stanovanjske zgradbe. Postavil je Opekarno v Kosezah pri Ljubljani ter Strojne tovarne in livarne v Ljubljani (1871), ki so postale temelj za povojno tovarno Litostroj. Leta 1858 je v Ljubljani zgradil prvo parno žago, imel je mizarsko delavnico in parketarno. V letih 1845–1884 je njegovo podjetje delovalo tudi v Gradcu, Trstu in Trbižu. Kupil je kamnolome v Nabrežini, Momjanu in Repentabru, po njegovi smrti jih je do leta 1918 upravljal sin Emil. Do ustanovitve Kranjske stavbne družbe leta 1873 je bilo Tönniesovo podjetje največje industrijsko stavbno podjetje na Kranjskem. Po ljubljanskem potresu leta 1895 je bilo njegovo gradbeno podjetje med največjimi, zato je imelo velik delež pri obnovi. Takrat je nastala večina novih javnih zgradb. Ob 600. obletnici priključitve dežele Kranjske Habsburški monarhiji je leta 1883 cesar Franc Jožef obiskal Strojne tovarne in livarne ter Gustavu Tönniesu podelil visoko odlikovanje – zlati križec s krono. Gustav je za posledicami raka na jetrih umrl 12. novembra 1886 v starosti 72 let in je pokopan v Ljubljani. Njihova grobnica na Žalah še stoji, žal z drugim imenom. Njegovo smrt in njegove dosežke v gospodarskem razvoju so zabeležili vsi pomembnejši časopisi na Kranjskem.

Zapuščinski spis Gustava Tönniesa je precej obsežen, predvsem zato, ker je bil inventarni popis izveden za vsak del lastnine (na primer nepremičnine) posebej, tako za podjetja kot za zasebno lastnino (Nabrežina, Repentabor, Ljubljana in podobno). Deželno sodišče v Ljubljani je v spis zbralo kar 54 dokumentov: 52 jih je nastalo kmalu po smrti (1886/1887), zadnja dva sta iz leta 1898. V prvem dokumentu – smrtovnici (nemško, "Todfalls Aufnahme") z dne 14. 11. 1886 so poleg vdove navedeni vsi polnoletni in mladoletni otroci, ki so bili upravičeni do dediščine. Priložen je krajši popis glavnega premoženja, ki je bilo v danem trenutku poznano. Omenimo še dokumente (št. 2–4), s katerima sta vdova Amalija Tönnies in najstarejši sin Gustav določena za skrbnika mladoletnih otrok Rudolfa in Mariane. Glavni namen popisov premoženja oziroma zapuščinskih inventarjev je bilo sicer prav zavarovanje pokojnikovega premoženja v primeru mladoletnosti dedičev. Generalni zapuščinski inventar po umrlem Gustavu Tönniesu je bil dokončan 20. januarja 1887 in ima kar 170 strani. Vsebuje popis in ovrednotenje premoženja ter se konča z rekapitulacijo njegove vrednosti v skupni višini 129.587 gld. 49 kr. (po odbiti pasivi oziroma obveznostih v znesku 52.818 gld. 44 kr.). Na koncu inventarja in na številnih drugih dokumentih so vidni podpisi vseh takrat živečih Tönniesov, vključno s pokojnikovo najstarejšo hčerjo Amalijo Schmidt, poročeno v Budimpešto (zato je njen podpis datiran v Budimpešti).

Rodbina Tönnies je imela sicer v lasti več družinskih hiš ali vil. Družinska hiša na takratni Dunajski cesti 21 (danes Kersnikova ulica) je zaradi širjenja družine doživela več dozidav. Načrte za dozidavo vile iz leta 1854 hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Poleg številnih članov družine je v vili stanovalo tudi zaposleno osebje v ločenih stanovanjih in celo najemniki. Popis prebivalstva iz leta 1880 navaja kar 47 stanujočih oseb, v popisu iz leta 1910 pa je 13 stanovanj. V objektu je bil po drugi svetovni vojni vrtec, pozneje pa je bila stavba porušena. V pritličju in prvem nadstropju hiše so bile po podatkih iz leta 1928 tudi pisarne gradbenih podjetij "G. Tönnies in Obnove", ki sta bili lastnika objekta.

Vilo na Bledu so sinovi navajali kot poletno rezidenco, stala je pod cerkvijo sv. Martina. Do leta 1928 je nastala tudi nova trinadstropna stanovanjska hiša na Dvoržakovi 3, z osmimi modernimi meščanskimi stanovanji, kjer so Tönniesi občasno prebivali. Tudi tu sta bila kot lastnika navedeni obe gradbeni podjetji. Kot zadnjo oziroma najmlajšo omenimo še vilo v Kosezah, kjer je rodbina največ prebivala.

Zanimivost, ki jo prinaša zapuščina Gustava starejšega, je lastništvo vile v Trstu (verjetno v Nabrežini) in zlasti pokrajinske bolnice v Zadru. Le-ta je bila odprta 27. 6. 1887, v času njegove smrti pa je bila že postavljena. Starejši del bolnice še stoji, grajena je bila v stilu več povezanih paviljonov. Ni natanko znano, koliko časa so Tönniesi ohranili lastništvo nad bolnico; po letu 1918 je pristala v italijanski lasti.

Gustavovi sinovi so podedovali podjetja in nadaljevali očetovo delo. Gustav mlajši je gradil v Trstu in Ljubljani (umrl 1922), prav tako Adolf, ki je vodil gradbeno podjetje v Ljubljani in gradbena dela za južno železnico v Trstu (umrl 1900), Viljem je v Ljubljani upravljal strojno tovarno in livarno (umrl 1925), Rudolf je kot arhitekt deloval v Sarajevu, Ljubljani in Zagrebu, pa tudi na Dunaju, Reki in v Beogradu (umrl 1929), Emil je upravljal kamnolome v Nabrežini in Repentabru ter ljubljansko gradbeno podjetje vse do leta 1936 (umrl 1941).

Zapuščinski spis je med drugim nastal z namenom zagotovitve prihodnosti dveh takrat mladoletnih otrok, Rudolfa in Marije (Mariane). Rudolf je v letu 1893 dokončal študij arhitekture na Dunaju in je imel nato uspešno samostojno kariero v Zagrebu in Sarajevu. Mariane lahko nekoliko pozneje srečamo kot delničarko družine Tönnies pri enem od zagrebških gradbenih podjetij.

Gustav Tönnies je bil zelo uspešen poslovnež, ki je dodobra izkoristil možnosti, ki jih je ponudil razmah velikih infrastrukturnih projektov v drugi polovici 19. stoletja. Njegovi sinovi so nadaljevali delo, a so bili predvsem po razpadu avstro-ogrske monarhije že soočeni z novimi problemi in izzivi novonastalih držav. Kljub temu je bil prispevek rodbine Tönnies k razvoju Kranjske in njene okolice res impresiven, saj so bili v poslovnem smislu tu dejavni skoraj sto let.

Že nekaj let teče projekt evidentiranja arhivskega gradiva z naslovom »Gustav Tönnies in sinovi«, kjer poleg Arhiva Republike Slovenije in Slovensko-švedskega društva sodelujejo številni arhivi in muzeji iz Slovenije, Avstrije, Italije, Madžarske, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Cilj projekt je izdaja tematskega vodnika po arhivskem gradivu za družino Tönnies v naštetih državah.

Natalija Glažar