V svojem nagovoru ob odprtju razstave v Kostanjevici na Krki je državna sekretarka med drugim dejala: ''Votivne figurice so eno prvih pričevanj o človekovi potrebi po kultiviranju sveta. Pričajo o želji naših davnih prednikov po upodobitvi tega, kar človek čuti, o čemer se sprašuje, nad čemer se čudi. Gnetli so glino, klesali kamen, oblikovali železo, bron ali baker, da bi dali neznanim silam, ki so jih obdajale, oprijemljivo, fizično, materialno podobo.

Kar samoumevno se nam zdi, da se je tradicija figurativnega upodabljanja sveta kmalu prenesla iz religioznega v profan prostor, da je izza zidov svetišč in preročišč stopila pod odprto katedralo neba na orkestre antičnih amfiteatrov. Pa vendar slovenska zgodovina ne pričuje o tem, da je bila pot tako ravna in kratka. Začetki lutkarstva kot posebne gledališke forme na Slovenskem sodijo namreč šele v prvo desetletje 20. stoletja, v čas likovnih in lutkovnih iskanj slikarja Milana Klemenčiča. Šele z ustanovitvijo Lutkovnega gledališča Ljubljana pa se je leta 1948 začelo nepretrgano obdobje razvoja slovenskega lutkarstva.

Zdi se, da se s Silvanom Omerzujem slovensko lutkarstvo vrača ne samo k tem slovenskim gledališkim, ampak tudi svetovnim izvirom človeške civilizacije. Z njim namreč lutka ponovno postane umetniški artefakt, je kip in gledališko sredstvo obenem. In prav z njim se tako v izbiri materiala kot s sporočili, ki so upodobljena v njegovih likih, vrne h koreninam, prvinskosti, temeljnosti, k iskanju arché, samega počela človekovega bivanja. Najprej je tu njegov les, ki je čist, neobarvan, a ogoljen, da čutiš, vonjaš, dihaš notrino drevesa in njegovo življenjsko zgodbo. In tu je prevladujoča, docela gola, razgaljena figura, ki ji včasih nadene masko, da le še bolj izostri kontrast med tem, kar je temeljno, kar govori navznoter in od znotraj, in onim, kakor se nekaj kaže, med človekovo notranjo in zunanjo podobo. Ta kontrast vzpostavlja ne samo na kvalitativni, ampak tudi na kvantitativni ravni. Na eni strani je subjekt njegovega umetniškega zanimanja posameznik, bodisi kot glava z ekspresivnim izrazom, večinoma pa kot sedeči kip, ki aludira na statičnost, birokratskost uma in telesa, v katera smo ujeti v sodobnem času. Tovrstnim variacijam posameznih figur pa stoji nasproti množica, ki kljub individualnim potezam vsake od figur deluje monolitno, da le še poudarja monotonijo našega družbenega vsakdana.

A kakor Silvan Omerzu svobodno prehaja z gledaliških odrov v razstaviščne prostore galerij, od lutke k risbi, povsem enako tudi njegov pogled ni usmerjen samo v človeka, temveč enakovredno integrira tudi živalsko podobo. Še več, na človeka nanaša vprašanje animaličnosti njegove narave, tako fizične, ki jo simbolizirajo rogate maske, kot duhovne, izpričane v Omerzuju tako ljubem liku ptiča, ki aludira na nebo, na nadzemeljsko, transcendentno, na peruti angelov, obenem pa ga večinoma ne prikazuje v letu, ampak trdno na tleh njegovega umetniškega sveta.''

Preberite govor državne sekretarke v celoti.

Pregledna razstava v Galeriji Božidar Jakac in na gradu Rajhenburg, enoti Kulturnega doma Krško, prikazuje pregled ustvarjalnega dela likovnega umetnika, gledališkega režiserja in lutkarja Silvana Omerzuja. Predstavljen je skrbno izbran nabor najrazličnejših del, od risbe in slike, senčne podobe, kinetične skulpture, prostorske instalacije, do scenografije in lutke, ki so nastala v preteklih tridesetih letih.