Skoči do osrednje vsebine

Vložni listi se že dolgo časa uporabljajo pri obravnavanju pacientov

Na 70. novinarski konferenci o aktualnem stanju glede bolezni COVID-19 in zadnji v Cankarjevem domu sta sodelovala koordinator za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialno varstvenih zavodih za območje gorenjske regije, v istem tudi direktor Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik Aleš Rozman, in vladni govorec, veleposlanik Jelko Kacin.

Glas koordinatorjev za domove starejših občanov po mnenju Aleša Rozmana svojega pravega mesta v javni razpravi še ni pridobil, čeprav je bila njihova vloga pri spopadanju z virusom Covid-19 ključna, da so domovi uspešno preprečevali vdor virusa v domove in da so - kjer se je vdor zgodil - uspeli zagotoviti, da se okužba ne bi širila med ostale stanovalce. Temu primerno so se domovi prilagodili in to kljub temu, da na to niso bili pripravljeni niti kadrovsko niti prostorsko ali z ustrezno opremo.

Po prvih primerih okužbe v DSO Metlika se je spontano začela oblikovati strokovna koordinacija na nacionalni ravni, ki jo je uradno potrdilo tudi ministrstvo. Direktor bolnišnice Golniku Rozman je poudaril, da so jo sestavljali regijski koordinatorji in drugi strokovnjaki za posamezna področja. Skupina je oblikovala navodila in organizirala pomoč domovom.

V koordinacijo so bili vključeni predstavniki primarnega, sekundarnega in terciarnega nivoja  zdravstva, predstavnica s področja zdravstvene nege in drugi. Skupina se je srečevala z direktorji in drugim vodilnim osebjem domov. Kot je povedal, je v dolgoletni praksi na mestu direktorja klinike na Golniku prvič doživel, da so se med sabo povezali domovi za ostarele, primarno zdravstvo, zdravstvena nega, bolnišnice in vsi v enem cilju: kako pomagati, kako preprečiti epidemijo in umiranje med starejšo populacijo v domovih.

Da bi se dežurni zdravniki lažje odločali, kako in s kakšno stopnjo nujnosti obravnavati bolne stanovalce v nujnih primerih ali ob hitrem poslabšanju stanja, se je skupina odločila predlagati triažo, ki jo je izvajala skupina v sestavi domskega zdravnika, internista iz bližnje bolnišnice in strokovnjaka za paliativo. »85-letnik je lahko še polno funkcionalen, skrbi zase, potem pa zboli za neko virozo in v dveh dneh postane priklenjen na posteljo in dokaj nebogljen« je opisal konkretne situacije v domovih Rozman in dodal, da so se želeli le izogniti temu, da bi takšnega posameznika ocenjevali samo skozi akutno stanje in bi ga po nepotrebnem podcenili ter sklepali, da je v zadnji stopnji kronične bolezni.

Oceno o stanovalcu je skupina zabeležila v posebne obrazce, ki jih je predlagala državna koordinatorica paliativne medicine. Te ocene so bile pripravljene vnaprej in so vsebovale tudi oceno, ali bi za posameznega starostnika bil smiseln prevoz v bolnišnico ali ne. Če bi do tega odločanja prišlo, bi se zdravnik posvetoval s pacientom oziroma svojci, je zatrdil član svetovalne skupine Rozman.

Tudi v domovih se je zdravljenje izvajalo v najboljši možni meri: poskrbljeno je bilo za bolnike, ki so potrebovali kisik. Izvajala se je terapija in obiski zdravnikov. Direktor Rozman, je ob tem poudaril, da prevozi v bolnišnico niso avtomatizem, ampak je ob tem smiselno pretehtati vse pacientove okoliščine. To je ponazoril tudi s primerom oskrbovanca, za katerega bi tudi že priklop na kisik lahko pomenil prevelik napor, saj to zahteva večjo fizično moč pacienta.

Aleš Rozman

Aleš Rozman | Avtor Anže Malovrh / STA

1 / 3
Iskalnik