Številčnost populacije lazarjev se iz leta v leto spreminja. Odvisna je predvsem od vremenskih razmer (temperature in vlage), pa tudi od drugih dejavnikov, kot je na primer kolobar. Tako ob letih razmnožitve lahko povzročijo precej škode na obdelovalnih površinah, bodisi poljedelskih, hortikulturnih pa tudi na travnikih in domačih vrtovih. V takih primerih se pridelovalci in vrtičkarji mnogokrat poslužujejo uporabe fitofarmacevtskih sredstev (FFS), saj je ročno pobiranje in uničevanje lazarjev lahko zamudno in neprijetno opravilo, ki ga je potrebno opravljati ob zgodnjih jutranjih ali poznih večernih urah.

Vrsta polža, ki jo v Sloveniji največkrat omenjamo v povezavi s škodo, ki jo dela na vrtovih, je španski lazar. Gre za invazivno in tujerodno vrsto, ki izvorno izhaja iz območja Pirenejskega polotoka, prvič pa smo jo na območju Slovenije potrdili okoli leta 1970. Gre za vrsto, ki je dandanes razširjena praktično po celotni Evropi. Hitro širjenje vrste je povezano s številnimi lastnostmi, ki jih je vrsta razvila tekom evolucije. Če za večino vrst polžev velja, da poginejo, ko izgubijo okoli 30 % vode iz svojega telesa, je bilo za španskega lazarja ugotovljeno, da lahko izgubi tudi več kot 50 % vode iz svojega telesa in ne pogine. Preide v posebno faze dormance in se ob ponovnem kontaktu z vodo rehidrira. Najbolj omejujoč dejavnik predstavljajo nizke zimske temperature. Če odrasli španski lazar uspešno prezimi, lahko ob ugodni temperaturi in vlagi odlaga jajčeca v naslednjem letu. Ta semivoltilni življenjski krog, dvospolnost kot tudi sposobnost parjenja z drugimi vrstami lazarjev ter neizbirčnost pri prehranjevanju daje vrsti v naravi plastičnost in prispeva k preživetju neugodnih razmer ter lokalni abundanci. Ali ste vedeli, da se vrsta lahko pojavlja v različnih barvnih odtenkih in sicer od oranžno rdeče do rdečerjave barve? Barva španskega lazarja je namreč odvisna od vrste hrane, ki jo zaužije kot tudi od temperature okolja.

Pri zatiranju polžev si danes pomagamo z različnimi pripravki, ki jih uporabljamo na vrtu. Pri tem je pomembno, da obdelujemo tla in za vrt redno skrbimo. Pazimo na razpoke, ki nastanejo v tleh, saj te polžem omogočajo idealno zatočišče in skrivališče za odlaganje jajčec. Koristno je, da jih čim prej zasujemo. V primeru težkih tal je priporočljivo jeseni počakati na prvo zmrzal, nato pa tla preorati. Spomladi tla čim prej zrahljamo in uničimo skrivališča, s čimer spravimo jajčeca iz skrivališč na površje, kjer se hitro posušijo. Koristno je tudi, da v območju okrog vrta pokosimo travo, ki prav tako predstavlja primerno polžje zatočišče. Izogibamo se prepogostemu zastiranju s pokošeno odpadlo travo, saj travna zastirka prav tako predstavlja idealno zatočišče za polže.

Ročno pobiranje polžev se izvaja v zgodnjih jutranjih urah ali pa zvečer in ob deževnem vremenu, ko so polži aktivni skozi ves dan. Lahko se jih pobira tudi brez rokavic, saj njihova sluz ni strupena. Ta metoda je bolj primerna za male površine, pri večjih površinah je pobiranje  prenaporno.

Obstajajo rastline, ki polžem smrdijo in se jim izogibajo. Zato je priporočljivo, da takšne rastline sadimo ob vrt ali kar med posevke. To so npr. vrtni ognjič, kapucinka, pelin, žajbelj, timijan, česen, čebula, sivka, kalifornijski mak, bezeg ter vratič. Prav tako pazimo, da se izogibamo rastlin, ki polžem dišijo in le-teh raje ne sadimo. Žametnica je ena izmed tistih, ki lazarje zelo privablja.

Ali ste vedeli, da lahko naredimo past za polže iz piva? V pivu se namreč nahaja slad, ki polže zelo privlači. V zemljo zato zakopljemo lonček in ga do polovice napolnimo s pivom. Ponoči, ko so polži najbolj aktivni sledijo vonjavam piva, padejo v past in se utopijo. V boju proti polžem si lahko pomagamo tudi s kavo. Turško kavo razredčimo z vodo v razmerju 1 : 10 in mešanico poškropimo po rastlinah. Kofein ima namreč limacidno delovanje.

Omejevanje škode, ki jo napravijo polži lahko dosežemo tudi s polaganjem t.i. prehodnih ovir, ki jih namestimo med njihovim mestom za spanje in mestom za hranjenje. Uporabljamo pripravke, ki jih izsušujejo in povzročajo močno izločanje sluzi (žaganje, lesni pepel, žgano apno/apneni dušik). Ker se z izločanjem sluzi polži v kritičnih razmerah zaščitijo le enkrat, mora biti takšna ovira dovolj široka. Koristno je, da snov zavarujemo pred padavinami. Domača raziskava je pokazala, da lesni pepel hrasta deluje bolje kot druge vrste lesnega pepela (bukev, smreka, jelka).

V nekaterih državah (VB) poročajo o uporabi t.i. elektro ograj za polže. Elektro ograjo se namesti okoli gredice in jo priklopi na baterijo (9 W). Električni tok ne ubije polža, temveč ga le odvrne od tega, da bi oviro prečkal. Iz VB prav tako poročajo o uporabi bakrenih obročev (trakov), ki se jih namesti okoli cvetličnih loncev. Raziskave so namreč pokazale, da polžja sluz ob stiku z bakrom povzroči nastanek elektrostatičnega potenciala, ki polža strese in ga tako odvrne od prečkanja ovire.

Med naravne sovražnike polžev uvrščamo race. Za najuspešnejše so se izkazale pekinška, indijska ali domača raca. Poskrbeti moramo, da imajo na voljo dovolj vode, saj imajo polži slinasto telo in bi zaradi tega lahko škodljivo vplivali na prebavni trakt živali. Pomagajo nam lahko tudi domače kokoši, ki se hranijo s polžjimi jajci, ki jih polži izležejo v zemljo.

Kemično zatiramo polže z uporabo limacidov. Večina je narejena v granulirani obliki ali obliki koncentriranih suspenzij, s katerimi škropimo ogrožene rastline oziroma zalivamo ogrožena zemljišča. Vabe v granulirani obliki potrosimo po površini ali pa jih damo v kupčke. V Sloveniji imamo trenutno (maj, 2020) registriranih 8 kemičnih pripravkov na podlagi dveh aktivnih snovi; metaldehid in železov (III) fosfat za zatiranje polžev.

doc. dr. Žiga Laznik in prof. dr. Stanislav Trdan

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo