Številne rastlinske vrste, sorte in populacije, ki so se v preteklosti tradicionalno pridelovale pri nas in so bile dobro prilagojene na naše pridelovalne razmere in na takratni način pridelave, so se zaradi pojava intenzivnega kmetijstva prenehale pridelovati oziroma se je spremenila tehnologija pridelave. V intenzivni kmetijski pridelavi se v kmetijstvu sejejo pretežno sorte kmetijskih rastlin, ki so večinoma zelo ozke genetske strukture. Ti kultivarji so običajno selekcionirani predvsem na pridelek in so primerni za intenzivno pridelavo, manj pa so selekcionirani na kakovost ter širšo genetsko strukturo.

Kultivarji s širšo genetsko strukturo, to so domače lokalne sorte kmetijskih rastlin, bolje uspevajo v manj ugodnih rastnih razmerah (hladnejše in vlažnejše razmere, izredne suše, manj intenzivno gnojenje) in so odpornejši na bolezni in škodljivce. Pri določenih sortah oz. populacijah je moč najti povezavo med odpornostjo rastline na bolezni in škodljivce ter prehransko vrednostjo. Domače lokalne sorte kmetijskih rastlin po višini pridelka ne morejo konkurirati v intenzivni pridelavi, zato jih vse hitreje izpodrivajo kultivarji z ozko genetsko osnovo, kar je vzrok za vse hitrejšo genetsko erozijo.

Tipični predstavniki kultivarjev s širšo genetsko strukturo so domače populacije ter sorte, ki jih redki pridelovalci s skrbno odbiro in nadaljnjim razmnoževanjem vzdržujejo na način, da se ohranijo njihove bistvene značilnosti. Mnoge izmed starih domačih in udomačenih sort in populacij je za vedno izgubljenih, preostale pa se večinoma hranijo le še v genskih bankah ali na redkih kmetijah. V želji, da se izguba ne nadaljuje, so bili sprejeti tudi že nekateri ukrepi kmetijske politike, s katerimi se želi te sorte ohraniti oz. jih ponovno vrniti v pridelavo.

V zadnjih treh letih se je ob širši promociji starih domačih in udomačenih sort ter ostalih dejavnikov povečalo zanimanje za uporabo teh sort v različnih, zlasti sonaravnih oblikah pridelave. S ciljem ohranitve pridelave sort, ki jim grozi, da bodo za kmetovanje izgubljene, je bilo v zadnjih letih večino stroškov povezanih z vpisom ohranjevalnih in vrtičkarskih sort, pokritih iz državnega proračuna. Ukrepi so že prinesli prve rezultate. Vpis ohranjevalnih sort poljščin ter ohranjevalnih in vrtičkarskih sort zelenjadnic ter udomačenih sort v Sortno listo se je v zadnjih letih povečal. Vpis se je povečal npr. pri poljščinah: tatarska in navadna ajda, navadno proso, rž, navadna pšenica, pira, koruza, krmni bob, krmna ogrščica, riček, navadni lan in zelenjadnicah: česen, rdeča pesa, zelje, listnati in glavnati radič ter radič za siljenje, kumara, oljna buča, solata, turški fižol ter nizki in visoki fižol, okroglozrnati grah, paradižnik, navadni motovilec, bob. Vpisanih je bilo tudi kar nekaj starih sort sadnih rastlin.

V zadnjem letu je na EU ravni govora tudi o ekološkem heterogenem materialu. Raziskave rastlinskega semenskega materiala, ki je preveč heterogen, da bi bil lahko opredeljen kot sorta, so pokazale na morebitne dobre strani uporabe tega raznovrstnega materiala. Te so se pokazale zlasti v ekološki pridelavi, na primer za zmanjšanje širjenja bolezni, izboljšanje odpornosti in povečanje biotske raznovrstnosti. Zato bi moral biti rastlinski semenski material, ki ne pripada določeni sorti, pripada pa skupini rastlin znotraj ene botanične razvrstitve z visoko stopnjo genetske in fenotipske raznovrstnosti med posameznimi razmnoževalnimi enotami, na voljo za uporabo v ekološki pridelavi. V naslednjem letu, ko bo EU predpis o ekološkem heterogenem materialu sprejet, lahko tudi pri nas pričakujemo prve vloge ter možnost trženja in pridelave ekološkega heterogenega materiala. Trenutno bi lahko na tak način uporabnikom v Sloveniji ponudili populacije radičev (izvor: Šempeter pri Gorici), ki se že leta lokalno pridelujejo in ne izpolnjujejo pogojev za vpis po trenutno veljavni zakonodaji. Ponudili bi lahko tudi Raško č'bulo, ki se je pridelovala in tržila že pred I. svetovno vojno po delu Avstro Ogrske vse do Dunaja. Med ekološki heterogen material bi lahko po spremembi zakonodaje šteli tudi domače populacije fižolov, paprik in trte. Pomembne so tudi domače populacije žit, ki se iz generacije v generacije ohranjajo na kmetijah, ki jih redki pridelovalci s skrbno odbiro in nadaljnjim razmnoževanjem vzdržujejo na način, da se ohranijo njihove bistvene značilnosti, predvsem zaradi njihove kakovosti.

Nekaj domačih lokalnih sort kmetijskih rastlin