Skoči do osrednje vsebine

Bojan Adamič – med fotografijo in filmom

Bojan Adamič je eden najbolj znanih slovenskih skladateljev na področju zabavne glasbe 20. stoletja. Bil pa je tudi velik ljubitelj fotografskega in filmskega ustvarjanja. V Arhivu RS že nekaj let hranimo več kot 60 njegovih filmov, pred kratkim pa je Adamičeva hčerka Alenka arhivu podarila še 1559 diapozitivov z različno tematiko. Glede na količino in odličnost smo se odločili, da bodo diapozitivi uvrščeni v posebno zbirko, nekaj primerkov Adamičeve fotografske ustvarjalnosti pa predstavljamo kot arhivalijo meseca.

Diapozitiv Bojana Adamiča. SI AS 1467, Zbirka diapozitivov Bojana Adamiča.

Diapozitiv Bojana Adamiča. SI AS 1467, Zbirka diapozitivov Bojana Adamiča. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Med fotografijo in filmom

Bojan Adamič je eden najbolj znanih slovenskih skladateljev na področju zabavne glasbe 20. stoletja. Klicali so ga mojster. Dirigiral je mnogim orkestrom, bil avtor mnogih popevk, njegova glasba je zaokrožila tudi marsikateri slovenski film. Adamič je bil vsestranski: atlet, partizan, direktor …, ob vsem tem pa tudi velik ljubitelj fotografskega in filmskega ustvarjanja. Ta prispevek je namenjen kratki predstavitvi njegovih fotografij in filmov ter ohranitvi te dragocene kulturne dediščine, ki je dobila status arhivskega gradiva in obogatila zbirke Arhiva RS.

V letu 2012 smo v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu RS v sodelovanju s Slovensko kinoteko ob stoletnici rojstva Bojana Adamiča pripravili retrospektivo filmov, za katere je napisal glasbo. Glasbo je napisal za več kot 240 domačih in tujih filmov, kar je, tudi za današnje čase, impozantna številka. K sodelovanju pri filmski industriji sta ga pritegnila filmska ustvarjalca Dušan Povh in France Štiglic. Svojo prvo filmsko glasbo je posnel že leta 1946 za Povhov dokumentarni film Maščujmo in kaznujmo. Istega leta je dobil na beneškem filmskem festivalu nagrado za glasbo v Štigličevem dokumentarnem filmu Mladina gradi. Med slovenskimi celovečernimi filmi, za katere je napisal glasbo, velja omeniti vsaj še filmske klasike Vesna, Kekčeve ukane, Samorastniki in Butnskala.

Leto 2012 je pomembno tudi za vzpostavitev povezave med družino Bojana Adamiča in Slovenskim filmskim arhivom. Takrat sta se v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači na poklonu slovenski filmski igralki Špeli Rozin srečala hčerka Bojana Adamiča, Alenka Adamič, in baletnik, filmski ljubitelj in restavrator, žal že pokojni Janez Meglič, ki je vseskozi tesno sodeloval s Slovenskim filmskim arhivom. V razgovoru mu je Alenka Adamič omenila, da je njen oče snemal tudi filme, kar do tedaj ni bilo znano. Meglič je poskrbel za pregled in kakovostno presnemavanje z večinoma 8 mm filmskega traku na digitalni nosilec. Alenka Adamič je nato aprila 2013 vseh 62 filmov izročila v hrambo Slovenskemu filmskemu arhivu oz. Arhivu RS; uvrščeni so bili v Zbirko filmov (SI AS 1086).

Filmi so vsebinsko zelo različni. Snemal jih je na svojih potovanjih in tako dokumentiral Rio de Janeiro, Cannes, Gvinejo, Poljsko, Kanado, Nizozemsko, Benetke, Berlin, Monte Carlo, Moskvo. Veliko je družinskih filmov. Snemal je tudi potovanja radijskega orkestra po Poljski, Češkoslovaški in Sovjetski zvezi, smučarske skoke v Šiški in Planici, jazz festival in Slovensko popevko, padalski miting, svetovna prvenstva v namiznem tenisu, umetnostnem drsanju in hokeju na ledu v Ljubljani. Izpostavili bi še filme o karnevalu na Ptuju in folklornem festivalu v Zagrebu. Prizori s Ptuja in iz Zagreba so tudi na delu njegovih diapozitivov.

Poleg filmske kamere je bil reden spremljevalec Bojana Adamiča tudi njegov fotoaparat, znameniti Hasselblad. To je legendarni fotoaparat, ki je bil zaradi izjemne kakovosti in posledično cene dosegljiv le redkim. Z njim je Adamič ustvarjal svoj edinstveni fotografski opus. O tem druženju govori tudi film Janeza in Gregorja Megliča Bojan Adamič in Hasselblad.

Alenka Adamič se je v preteklem letu odločila za, da bo, tako kot filme, tudi diapozitive svojega očeta podarila Arhivu RS, za kar smo ji izjemno hvaležni. Prevzem in podpis pogodbe za 1559 diapozitivov, 519 malih (24 mm × 36 mm) in 1040 velikih (60 mm × 60 mm), se je zgodil nedavno, 25. februarja 2020.

Diapozitivi so v grobem tematsko popisani, čaka pa nas podrobnejši popis, s čimer bodo še bolj dostopni uporabnikom. Največ diapozitivov je s folklornega festivala v Zagrebu, sledijo motivi s kurenti in druge pustne maske. Med ostalimi bi izpostavili še padalski miting, jazz festival, svetovno prvenstvo v hokeju na ledu in gimnastiki ter motive iz narave. Privlačilo ga je fotografsko ustvarjanje v sodobnih tehnikah in načinih, uporabljal je dvojno ekspozicijo, »fish eye«, kombiniral različne leče, objektive, filtre. Darovalka in obdarjenec sta se dogovorila, da bo arhiv diapozitive digitaliziral, ob pustnem času leta 2021 pa na razstavišču v parku pred arhivom pripravil razstavo fotografij kurentov in pustnih mask.

Glede na količino in odličnost smo se odločili, da bodo diapozitivi Bojana Adamiča uvrščeni  v posebno zbirko. Osem primerkov Adamičeve fotografske ustvarjalnosti iz let 1970–1980 predstavljamo kot tokratno arhivalijo meseca.

To je bil sicer drugi primer večjega prevzema fotografskih diapozitivov. Že pred leti smo prevzeli dragoceno tovrstno arhivsko gradivo slikarja Božidarja Jakca. Oba umetnika je povezovala ljubezen do fotografije in Arhiv RS si kot ena osrednjih slovenskih kulturnih ustanov, ki hrani »genom naroda«, šteje v čast, da ima med svojimi zbirkami tudi njuno dragoceno gradivo, fotografske diapozitive in filme.

O Bojanu Adamiču obstaja spletna stran, ki je nastala leta 2012, ob stoletnici mojstrovega rojstva; ureja jo Alenka Adamič. Na strani najdemo tudi zgoščen zapis o njegovih filmih:

»Bojan Adamič je snemal izključno samo zase, oziroma za družino. V nobenem izmed intervjujev nismo zasledili niti z besedo omenjenega njegovega filmskega/režiserskega ustvarjanja. Lahko torej rečemo, da je to delal izključno za svojo umetniško dušo. Da je torej filmal/snemal in sestavljal oz. režiral iz lastnega zadovoljstva in navdiha, pri sestavljanju filmskih kadrov pa se seveda izraža njegov, specifičen pogled na režijo.«

Lojz Tršan

Iskalnik