Skoči do osrednje vsebine

»Čas mojega skrivanja je bil zelo dolg …«

Poraz je navadno težko sprejeti. Tako v Evropi kot Aziji mnogi vojaki iz vrst premaganih vojská niso takoj sprejeli dejstva o koncu druge svetovne vojne. Prve mesece in celo leta je bilo kar nekaj takšnih posameznikov, pa tudi enot, ki so bodisi z gverilskimi napadi ali zgolj s skrivanjem vodili svoje »zasebne« vojne še dolgo po formalnem koncu sovražnosti. Med najbolj znane take primere sodijo japonski častniki in vojaki; zadnji med njimi so se v jugovzhodni Aziji predali leta 1974. Nekdanji domobranec Janez Rus se je skrival še nekaj let dlje.

Skrivališče Janeza Rusa v senu na domačem hlevu

Skrivališče Janeza Rusa v senu na domačem hlevu. SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, šk. 1081 in 1287, osebni dosje 15163 – Rus Janez. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Izjava nekdanjega domobranca Janeza Rusa ob koncu njegovega triintridesetletnega (6. 5. 1945–4. 1. 1978) skrivanja

Druga svetovna vojna, ki se je z berlinskim podpisom nemške vdaje v Evropi formalno končala 8. maja 1945, je zarezala v življenja milijonov ljudi. Številnim preživelim je medvojno dogajanje in spomin nanj zaznamovalo tudi preostanek življenj. A tako v Evropi kot v Aziji mnogi vojaki iz vrst premaganih vojská niso takoj sprejeli dejstva o koncu vojne. Prve mesece in celo leta je bilo takšnih posameznikov, pa tudi enot, veliko zlasti na vzhodni strani na novo spuščajoče se železne zavese: v Jugoslaviji, na Poljskem, v Ukrajini in baltskih državah je ob oboroženem odporu prihajalo do pravih bitk s premaganci, ki niso hoteli priznati svojega poraza – in novih povojnih razmer. Posamezniki so tako ostajali vojaki: bodisi z gverilskimi napadi ali pa zgolj s skrivanjem in zavračanjem predaje so vodili svoje »zasebne« vojne še dolgo po formalnem koncu sovražnosti. Med najbolj znane takšne primere sodijo primeri japonskih častnikov in vojakov; zadnji med njimi so bili v jugovzhodni Aziji ujeti (oziroma so se predali) leta 1974.

Med posameznike, ki jim je vojna močno zaznamovala nadaljnje življenje, je nedvomno sodil tudi Janez Rus (6. 1. 1914–11. 5. 2001) iz Žalne pri Grosuplju. Vojna izkušnja predvojnega čevljarskega pomočnika, razvidna iz objavljenega dokumenta, je bila pestra: v njej se zrcali velik del kompleksnosti dogajanja v času druge svetovne vojne na Dolenjskem in težavnost izbir, pred katere so bili postavljeni posamezniki. Potem ko je bil Rus od leta 1941 krajevni aktivist Osvobodilne fronte, je ob italijanski kapitulaciji skupaj z bratom stopil med partizane ter postal tam celo poveljnik voda. Ob nemški ofenzivi je v naslednjem mesecu zapustil partizanske vrste in se po izpustitvi iz nemškega pripora odločil za odhod v Ljubljano. Nadaljnjemu vojskovanju se je želel izogniti; ko pa je bil postavljen pred izbiro med partizanskim in nastajajočim domobranskim taborom, se je odločil za slednjega. Služboval je pri domobrancih na Škofljici, nato v t. i. Križevem bataljonu, ki je pod poveljstvom majorja Ladislava Križa (1900–1946) tudi po preimenovanju v I. udarni bataljon Slovenskega domobranstva v razmerah razbohotenega državljanskega spopada deloval na področju južno od Ljubljane.

Janez Rus zaradi predhodne hujše poškodbe ob koncu vojne niti ni bil aktiven domobranec, zato se tedaj ni umaknil na Koroško. Prav tako se ni odločil za oboroženo upiranje novi oblasti. V želji po preživetju se je do pozne jeseni 1945 skrival v gozdu v okolici domače hiše, potem pa si je skrivališče uredil v senu na domačem hlevu. Tam je prebil večino časa do 4. januarja 1978, ko so ga ob preiskavi hiše in gospodarskega poslopja prijeli miličniki grosupeljske milice.

Razloge svojega skoraj triintridesetletnega skrivanja – v dolžini izmikanja vojnim zmagovalcem je presegel celo že omenjene japonske vojake – je Janez Rus nakazal že v izjavi. Še bolj natančno jih je omenil v redkih pojavljanjih v medijih po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Glede na dejstvo, da je služboval v domobranskih enotah, ki so med vojno povzročile precej žrtev tako med pripadniki partizanske vojske kot med njenimi civilnimi podporniki in simpatizerji, se je bal, da njegovemu zatrjevanju o lastni nedolžnosti ne bo verjel nihče. Ob tem je bil prepričan, da bo kot preživeli pripadnik domobranskih enot kaznovan za zločine, ki so jih storili drugi; takšno prepričanje je bilo vsaj v prvih letih po končanju vojne, deloma pa tudi kasneje, precej upravičeno. Prav tako je čakal na vrnitev brata, ki naj bi se kot partizan zavzel zanj. A do vrnitve ni prišlo: brat je bil namreč kot pripadnik 4. bataljona Cankarjeve brigade ubit že marca 1944 v znanem domobranskem napadu na vas Javorovica na Gorjancih. V strahu pred maščevanjem je torej ostajal skrit na lastni domačiji, kjer sta ga oskrbovali mama in sestra.

Iz njegovih kasnejših izjav, deloma pa tudi dokumentov v osebnem dosjeju lahko sklepamo, da njegovo dolgo skrivanje ni ostalo povsem prikrito. Govorice o skrivaču, ki naj bi krožile med sovaščani, naj bi tako po prepričanju samega Rusa dosegle tudi grosupeljske miličnike, a naj bi slednji zaradi strahu pred domnevno močno oboroženim bivšim domobrancem stvar puščali ob strani. Vsekakor pa se dolgoletne Rusove bojazni potem, ko je do aretacije vendarle prišlo, niso uresničile. Potem ko je podal izjavo in so zanj ugodna pričanja podali tudi redki preživeli sovaščani iz partizanskega tabora, je bil štiriinšestdesetletni Janez Rus končno odrešen skrivanja. Hiter razplet brez kazenskega pregona je zanimiv zlasti ob dejstvu, da je Služba državne varnosti – verjetno tudi zaradi obujenega vprašanja povojnih pobojev domobrancev – namreč prav med letoma 1977 in 1981 vodila posebno akcijo, katere namen je bil kaznovanje dotlej nekaznovanih vojnih zločincev nasprotnega tabora.

V dosjeju pa ne najdemo izjav njegovih nekdanjih domobranskih tovarišev, ki jih je v dokaz svoje nedolžnosti Rus predlagal za pričanje: iz baze smrtnih žrtev druge svetovne vojne, ki jo vodi Inštitut za novejšo zgodovino, je razvidno, da so bili vsaj nekateri med njimi ubiti junija 1945.

Tadej Cankar

Iskalnik