Posebnost slovenskega čebelarjenja in edinstven element slovenske kulturne krajine so čebelnjaki z vanje zloženimi Albert-Žnidaršičevimi panji (AŽ-panji). V nasprotju s svetovnim čebelarstvom, ki uporablja na prostem postavljene nakladne panje, več kot 90 % slovenskih čebelarjev uporablja skladovnični AŽ-panj, ki ga zlagajo v čebelnjake in ima za naš način čebelarjenja številne prednosti. Čebelnjaki se po pokrajinah sicer razlikujejo, vendar pa ima t. i. slovenski čebelnjak že nekaj stoletij svojo značilno obliko. Izhaja iz osrednje Slovenije in ga je v svojem delu »Popolni nauk za vse čebelarje« leta 1772 opisal že Anton Janša. V Sloveniji je registriranih skoraj 14.000 čebelnjakov, kar priča o množičnosti čebelarjenja in obenem o navezanosti na čebelarjenje v čebelnjakih.

Kot rečeno ima slovensko čebelarstvo zelo bogato tradicijo. Ena izmed njih je tudi vzreja čebeljih matic. Čebelarji spodbujajo ohranjanje biotske raznovrstnosti kot tudi ravnovesja v naravi, razvoj, tehnologija in spremljanje posameznih lastnosti čebelje družine pa so pogoj za uspešno vzdrževanje populacije kranjske čebele, ki je slovenska avtohtona vrsta.

Idrijski žlikrofi, s krompirjevim nadevom polnjene testenine v obliki klobuka, so kot tradicionalna jed rudarske Idrije danes znani po celotni Sloveniji pa tudi izven njenih mej. Njihova receptura in način priprave se ohranjata in prenašata predvsem znotraj družin med predstavniki različnih generacij. Kot kulinarična posebnost pa imajo idrijski žlikrofi pomembno vlogo pri zagotavljanju raznolike turistične ponudbe v lokalnem okolju in krepitvi identitete tamkajšnjega prebivalstva.

Piparstvo ali fajfarstvo je ročno izdelovanje rezljanih in različno okrašenih lesenih pip ali fajf za kajenje tobaka. Nekdaj razširjeno piparsko obrt, katere izdelki so bili rezultat mojstrskega znanja v tehnološkem in oblikovnem smislu in hkrati tudi malodane obvezna simbolna sestavina narodnega moškega kostuma, gojita le še dva mojstra. Na eni strani jo tako lahko štejemo za ogroženo dediščino, na drugi strani pa se danes tehnologija izdelovanja pip uporablja za izdelavo drugovrstnih predmetov, kar to obliko nesnovne dediščine ohranja živo.

Podrobnejše opise najdete pod rubriko "nesnovna dediščina".