Skoči do osrednje vsebine

Uslužbenski karton SS-Oberscharführerja Karla Josefa Silberbauerja

Avgusta 1944 je bila po dvoletnem skrivanju na podstrešju stare amsterdamske hiše skupaj s sostanovalci aretirana judovska družina Frank. Med aretiranimi člani družine sta bili tudi Anna in Margot. Spomladi 1945 sta umrli v taborišču Bergen-Belsen. Aretiral jih višji narednik SS Karl Josef Silberbauer, uslužbenec Gestapa in Sicherheitsdiensta v okupirani Nizozemski. Njegov uslužbenski karton hranimo v Arhivu Republike Slovenije.

Na kartonu je tudi njegova črno-belaslika.

Uslužbenski karton Karla Josefa SIlberbauerja. SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, šk. 811. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Nepričakovana najdba

Četrtega avgusta 1944 je bila po dvoletnem skrivanju na podstrešju stare amsterdamske hiše skupaj s sostanovalci aretirana judovska družina Frank. Tretjega septembra so bili vsi poslani v Auschwitz, od koder sta bili Anna in sestra Margot oktobra poslani v taborišče Bergen-Belsen. Umrli sta marca 1945.

Mož, ki je izvedel aretacijo, je bil Dunajčan, SS-Oberscharführer (višji narednik) Karl Josef Silberbauer (1911–1972), uslužbenec Gestapa in Sicherheitsdiensta v okupirani Nizozemski. V avstrijski policiji naj bi deloval od leta 1935, po priključitvi Avstrije pa je bil zaposlen pri Gestapu v referatu IV A 1 za boj proti komunizmu in marksizmu (to je razvidno tudi iz objavljenega dokumenta). V letu 1943 je bil poslan na Nizozemsko, kjer se je ukvarjal predvsem s protijudovsko dejavnostjo (referat IV B 4).

Karl Silberbauer, po činu sicer razmeroma skromen pripadnik SS, je v povojnem obdobju dvakrat sprožil zanimanje javnosti. V prvem primeru je zanimanje izšlo iz vse večje priljubljenosti dnevnika Anne Frank, katerega objave so se razmahnile v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja. Z objavami so se razširili tudi očitki zanikovalcev holokavsta glede avtentičnosti dnevnika. Ti so trdili, da je dnevnik ponaredek, Anna Frank pa naj bi bila izmišljena oseba.

Nasprotno je dokazal Simon Wiesenthal, ko je leta 1963 našel Karla Silberbauerja. Slednji, ki je takoj priznal, da je aretiral Anno Frank, v nadaljevanju pa se je spomnil številnih podrobnosti aretacije družine Otta Franka, je bil od leta 1954 spet policijski inšpektor pri dunajski kriminalistični službi. Ob preiskovanju njegove medvojne dejavnosti je bil Silberbauer začasno izključen iz policijskih vrst; tja se je lahko vrnil tudi na podlagi pričanja Otta Franka, da je aretacijo izvršil korektno in brez nasilja. Kljub podatku, da je bil Silberbauer po vojni krajše obdobje zaprt (obsojen naj bi bil zaradi krutosti pri zasliševanju članov Nemške komunistične stranke), se oseba Karla Silberbauerja, prikazana po spominu Otta Franka, izrisuje kot podoba vestnega, hladnega in racionalnega izvrševalca nalog, torej uradnika, kakršnega je opisala Hannah Arendt v svojih tekstih o »banalnosti zla«.

Ime Karla Silberbauerja pa je bilo možno ponovno zaslediti tudi v letošnjem letu po izdaji knjige Petra-Ferdinanda Kocha (originalni naslov: Enttarnt. Doppelagenten: Namen, Fakten, Beweise). Knjiga dokumentira sicer že poznano zgodbo iz časa hladne vojne, ko so zahodnonemške obveščevalne službe za izvajanje svojih nalog (tako protikomunističnih kot nalog proti znova povezujočim se prepovedanim nacistom) uporabljale tudi bivše naciste, med njimi Karla Silberbauerja.

Objavljeni dokument (karton uslužbenca) hranimo v Arhivu Republike Slovenije v okviru arhivskega fonda AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS. V obsežnem fondu hranimo gradivo s področja javne in predvsem državne varnosti, ki je nastalo, bilo prejeto ali zbrano pri poslovanju ministrstva (oziroma sekretariata) in vseh njegovih podrejenih struktur. Poleg gradiva slovenskih medvojnih in povojnih komunističnih obveščevalno-varnostnih služb oziroma političnih policij (VOS, OZNA, UDV, USDV), ki predstavlja večino fonda in vključuje izjemno zanimivo gradivo s področja slovenske zgodovine 20. stoletja, je v navedeni fond uvrščeno tudi t. i. trofejno medvojno italijansko in nemško gradivo. Izvor originalnega nemškega gradiva (poleg tega obstajajo tudi povojne rekonstrukcije; oboje je po vojni zbral in do leta 1991 hranil oddelek za arhiv in dokumentacijo UDV/USDV), je pretežno povezan z zasegom gradiva umikajočim se nemškim enotam (t. i. vojni plen). Podatek o izvoru gradiva Gestapa Dunaj, ki znotraj sklopa originalnega nemškega gradiva tvori štiri arhivske škatle in med drugim vključuje osebne kartone uslužbencev vseh njegovih referatov s povojnimi dopisi na hrbtni strani, ni natančneje poznan.

Tadej Cankar