Mojster Plečnik
Leto 2017 je razglašeno za Plečnikovo leto, saj mineva 145 let od rojstva in 60 let od smrti slavnega slovenskega arhitekta. V okviru Večerov Slovenskega filmskega arhiva v Slovenski kinoteki so bili 13. marca prikazani kratki dokumentarni filmi in filmski posnetki o Plečniku in njegovem življenju ter dva kratka filma režiserja Matjaža Klopčiča, ki sta postavljena v okolje Plečnikove Ljubljane.
O Plečnikovem življenju in delu je po arhitektovi smrti nastalo veliko filmov, posnetih tako v Sloveniji kot na Češkem. V Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije smo posebej ponosni na filme oziroma dokumentarne posnetke Jožeta Plečnika, ki so avtentični in prikazujejo Plečnika ter njegove dosežke še v času njegovega življenja.
Najstarejši film o kakšni Plečnikovi stvaritvi je Otvoritev Žal v Ljubljani iz leta 1940, ki predstavlja eno največjih Plečnikovih stvaritev, zanimiv pa je tudi zato, ker ga je posnel Mario Foerster, prvi šolani filmski režiser na Slovenskem. Plečnik je bil po drugi svetovni vojni seveda že uveljavljen, spoštovan in poznan arhitekt.
V zgodnjih petdesetih letih, predvsem v povezavi z njegovo osemdesetletnico, je nastalo več izvirnih filmskih posnetkov, ki ga prikazujejo v njegovem bivanjskem, življenjskem in delovnem okolju. Enega od takih posnetkov hranimo pod naslovom Arhitekt Jože Plečnik promocija. Ko je leta 1952 svet Tehnične visoke šole v Ljubljani Plečniku podelil naziv častnega doktorja arhitekturnih znanosti ob njegovi osemdesetletnici, ga je posnel Ivan Marinček.
Drugi posnetek z naslovom Fragmenti dokumentarnega filma o Jožetu Plečniku 1950–1951 je delo snemalca Mileta De Glerie. Ko smo pripravljali izbor za arhivalijo meseca aprila in smo se že odločili, da bomo, glede na pomembno obletnico, izbrali film o Plečniku, nas je dan po omenjenem Večeru Slovenskega filmskega arhiva nepričakovano obiskal Ljubo Struna, nestor slovenskega filma in dobitnik Badjurove nagrade, in prinesel ta zapis:
»Nekaj let pred smrtjo arhitekta Jožeta Plečnika, okoli leta 1955, sva se s snemalcem Miletom De Glerio dogovorila, da bi na skrivaj posnela mojstra Plečnika. Znano je, da se Jože Plečnik ni rad fotografiral in ne snemal. Vedela sva, da hodi vsak dan na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani. Najprej sva nekaj dni opazovala, ali in kdaj bo mojster šel iz svoje hiše. Nato sem si izposodil tricikel in čakala sva ustrezen trenutek. Postavila sva se v Karunovi ulici, blizu trnovske cerkve. Jaz sem sedel na triciklu, snemalec De Gleria pa je s kamero ždel v kartonski škatli na platoju tricikla. Ujela sva trenutek, ko je mojster odhajal od svojega doma in šel po pločniku mimo trnovske cerkve v smeri Fakultete za arhitekturo. Posnetek nama je uspel. Hranil ga je v svojem osebnem arhivu.«
Struna je povprašal, če morda imamo ta posnetek. Pobrskala sva po vsebinskih zapisih o filmih iz naše Zbirke filmov. Po vsebini, ki vključuje posnetke Trnovega s cerkvijo, hiše arhitekta Jožeta Plečnika, Križank s Zoisovo piramido in šentjakobskim mostom ter cerkvijo, trenutka, ko gre Plečnik po stopnicah, Narodne in univerzitetne knjižnica z detajli, ko Plečniku podeljujejo nagrado in se on zahvaljuje, verjetno akademikom, zatem Plečnikov sprehod med trnovskimi hišami in po mostu čez Gradaščico, Trnovo v snegu in še marsikje drugje, sva ugotovila, da je to film, o katerem sva govorila. Omenjene posnetke je verjetno Miletova žena Vida De Gleria predala Arhitekturnemu muzeju, ta pa jih je leta 2010 izročil v hrambo v arhivu.
Leta 1957 je nastal še filmski posnetek z naslovom Pogreb akademika Jožeta Plečnika, neznanega snemalca, ki prikazuje častno stražo ob mrtvaškem odru in sam pogreb, ki ga je na ljubljanskih Žalah vodil ljubljanski škof Anton Vovk.
Vsi omenjeni filmski posnetki so nemi.
Za tokratno arhivalijo meseca pa smo izbrali zvočni umetniški film Mojster Plečnik režiserja Mirka Groblerja iz leta 1952, ki je nastal ob arhitektovi osemdesetletnici. V filmu so poleg njegovih stvaritev v Ljubljani, Dunaju in Pragi še posnetki Plečnika na sprehodu in v delovni sobi na fakulteti ter njegova hiša v Trnovem. Snemalca sta bila Rudi Vavpotič in Anton Smeh – posnetki so drugačni kot v zgoraj omenjenih filmih. V filmu je prikazano tudi delo kamnoseka, enega izmed domačih rokodelcev, ki jih je mojster zelo cenil in je za opremo notranjosti in zunanjosti svojih stavb izbiral prav njih in njihova dela.
Lojz Tršan