Skoči do osrednje vsebine

Kocbekova interpelacija

Osnutek govora Edvarda Kocbeka na sestanku s predstavniki vodstva Komunistične partije Slovenije oktobra 1946 s poznejšim naslovom Interpelacija Edvarda Kocbeka o ravnanju s krščanskimi socialisti in kristjani na sestanku s partijci je povedna, natančno ubesedena kritična ocena prvega povojnega leta in jasno zrcali temeljne poteze časa. Priča pa tudi o eni ključnih etap v povojnem razhodu Kocbeka in vrha Komunistične partije Slovenije.

Prva stran dokumenta.

Interpelacija Edvarda Kocbeka o ravnanju s krščanskimi socialisti in kristjani na sestanku s partijci. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Osnutek govora Edvarda Kocbeka na sestanku s predstavniki vodstva Komunistične partije Slovenije oktobra 1946

V prvi polovici decembra 1979 so se organi za notranje zadeve odločili, da je spričo »sovražne« aktivnosti Vinka Ošlaka v javnih nastopih potrebno ukrepanje: izvedli so hišno preiskavo. O izsledkih slednje in stališčih preiskovanca – zadržanje slednjega ob tej priliki se zdi danes precej pogumno – so poročali Republiškemu svetu za varstvo ustavne ureditve.

Glavno najdbo preiskave je predstavljal pretipkan tekst z naslovom "Interpelacija Edvarda Kocbeka o ravnanju s krščanskimi socialisti in kristjani na sestanku s partijci". Iz spremnega poročila je možno razbrati, da naj bi bil elaborat, katerega original je hranil Kocbek, brez naslova; navedeni naslov naj bi na dokument zapisal Ošlak. Uprava za analitiko je dokument pred posredovanjem Republiškemu svetu za varstvo ustavne ureditve očitno pretipkala še enkrat, in v takšni obliki je danes ohranjen v fondu SI AS 1931. Velja pa opozoriti, da je bil tekst dokumenta že objavljen (na primer leta 1993 s strani Petra Kovačiča - Peršina v Osvobodilnih spisih II).

Dokument je bil leta 1979 za organe, zadolžene za varstvo tedanje ustavne ureditve, nedvomno pomemben: očitno je, da so jih skrbele posledice morebitne objave s strani Edvarda Kocbeka in kroga razumnikov, s katerim je imel stike. Takšna objava bi v obravnavanem času pomenila dodaten prispevek k izzivom, ki jih je – nenazadnje s svojimi pričevanji – v sedemdesetih letih 20. stoletja pred partijske oblasti postavljal Kocbek; zato je bil skupaj s svojimi somišljeniki deležen v literaturi že podrobno predstavljenih ukrepov.

Kljub kasnejšemu pomenu pa je dokument zanimiv zlasti v kontekstu časa njegovega nastanka: predstavlja osnutek govora, ki ga je Edvard Kocbek 4. oktobra 1946 v prostorih Izvršnega odbora Osvobodilne fronte predstavil predstavnikom Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Na sestanek so prišli Miha Marinko, Lidija Šentjurc, Boris Kraigher in Stane Kavčič, pa tudi Josip Vidmar, Marijan Brecelj in Tone Fajfar. Naslednjega dne (sestanek se je namreč nekoliko razvlekel) so opravili še razgovor. Okoliščine sestanka so bile naslednje: Kocbek se je po vrnitvi iz Beograda februarja 1946 (tam je bil minister za Slovenijo) znašel v vlogi človeka na obrobju nove oblasti. Zasedal je funkciji podpredsednika Prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije in podpredsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte. A visok predstavnik nove oblasti je bil le po nazivu, saj navedeni funkciji nista imeli nobene realne politične moči. Slednja je bila skoncentrirana drugje, in z nekaterimi od nosilcev povojnih revolucionarnih politik se je Kocbek na svojo željo 4. oktobra 1946 tudi sestal.

Njegova »interpelacija« je pomembna vsaj iz dveh vidikov. Najprej je povedna, natančno ubesedena kritična ocena prvega povojnega leta in jasno zrcali temeljne poteze časa: med drugim nezadovoljstvo ljudi spričo nejasne usode vrnjenih domobrancev (glede na pričevanje leta 1975 naj bi Kocbek prav 5. oktobra 1946 o povojnih pobojih prvič povprašal predstavnike vrha partije); izjemno vlogo tajne politične policije in pogoste primere zlorabe oblasti; občutek nesvobode in pasivnosti pri ljudeh; proces gospodarske obnove in podržavljanja premoženja (kjer Kocbek sicer nasprotuje načinu in ne samemu podržavljanju); prevzemanje vse oblasti s strani partije in partijski ekskluzivizem pri njenem izvajanju; antiteistično delovanje oblasti, ki je presegalo antiklerikalizem; odrivanje nekdanjih sopotnikov krščanskih socialistov od vsakršnega vpliva v državi in družbi.

Ob navedenem pa tekst priča o eni ključnih etap v povojnem razhodu Edvarda Kocbeka in vrha Komunistične partije Slovenije. Kaže na nepremostljive razlike v vizijah družbenega razvoja med člani nekdanje »tovarišije«, ki so sčasoma privedli do popolne izločitve Kocbeka iz vsakršnega javnega delovanja. Že oktobra 1946 pa je bilo očitno, da revolucija, izvajana v prvem povojnem letu s strani komunistične partije, ni revolucija, kakršno si je zamišljal (in želel) Edvard Kocbek.

Tadej Cankar