Skoči do osrednje vsebine

Ko je bil turizem še v povojih

Pravila društva za olepšanje postojnskega trga in v povzdigo dohajanja tujcev so bila izdana leta 1883 in so dvojezična, nemška in slovenska. Pravila postojnskega »turističnega« društva so verjetno prva pravila tovrstnega društva v slovenskem jeziku, kažejo pa tudi na pomemben prispevek lokalnega društva k razvoju tujskega prometa na Slovenskem.

Prva stran rokopisa.

Pravila društva za olepšanje postojnskega trga in v povzdigo dohajanja tujcev, str. 1. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Pravila društva za olepšanje postojnskega trga in v povzdigo dohajanja tujcev

Postojna sodi med tiste kraje na Slovenskem, kjer se je začel turizem razvijati zelo zgodaj. Razlog ni bila samo Postojnska jama, ki so jo posamezniki raziskovali že od srednjega veka dalje, pač pa tudi križišče poti, ki so povezovale Dunaj s Trstom in Reko (Opatijo). Z začetkom turizma – namenskega potovanja za sprostitev, ki se začne v Evropi pojavljati sredi 19. stoletja – je to še posebej občutno z razvojem železnice. Leta je 1857 stekla tudi iz Ljubljane skozi Postojno do Trsta.

Pravila društva za olepšanje postojnskega trga in v povzdigo dohajanja tujcev so bila izdana 15. januarja 1883 in so pisana dvojezično, nemško in slovensko. S sprejetjem pravil je bilo društvo ustanovljeno, pravila pa so bila poslana na Okrajno glavarstvo Postojna. V tem obdobju so bile v polnem teku aktivnosti za lažji turistični obisk Postojnske jame. Leta 1872 je jama dobila železniški tir, ki predstavlja prvo podzemeljsko železnico na svetu, in leta 1884 električno osvetlitev. V tem času (1891) je bilo ustanovljeno tudi Društvo za raziskovanje jame Antron. Že prej (1874) je bil postavljen razkošen hotel Adelsbergerhof, last švicarskega državljana Franca Proglerja. Poleg tega so v začetku 20. stoletja v Postojni obstajali tudi drugi manjši hoteli (Narodni Hotel, Hotel pri Ogrski kroni, Hotel Ribnik in Hotel Adria), pa tudi množica drugih nastanitvenih možnosti (v gostilnah in penzionih). Te nastanitvene kapacitete so bile nujno potrebne, ker so se ljudje množično udeleževali različnih organiziranih slavnosti, v Postojno pa so poleg rednih vlakov z Dunaja in Trsta vozili tudi posebni vlaki. Eno takih slavij je bila binkoštna svečanost, ki je potekala v Postojnski jami od leta 1825 dalje. Ker so se gostje pritoževali nad prenatrpanostjo v gostiščih, je jamska uprava skrbela tudi za reklamne vodnike po lokalih za enakomerno nastanitev. Za železnico v jami pa se je jamska komisija odločila, ker je menila, da je večurna hoja po jami utrudljiva.

Če pogledamo širšo sliko razvoja turizma in nastanka turističnih društev, je znano, da so prva taka društva nastajala v Švici, in sicer v Montreuxu (pravila iz leta 1851) in v Ragazu (1871). Na Slovenskem so bila najstarejša tovrstna društva nemška (Veschönerungsverein): tako poznamo društvena pravila iz Celja (1871), Kranja (1875) in Maribora (1877). Medtem pa lahko pravila društva za olepšanje postojnskega trga iz leta 1883 štejemo med prva pravila v slovenskem jeziku in tudi društvo je delovalo kot slovensko društvo oziroma je poslovalo v slovenskem jeziku.

V Avstrijski monarhiji je prvo tovrstno društvo zaživelo leta 1879 v Gradcu, in sicer kot Turistični komite (ustanovljen sicer že leta 1876 v nemško-avstrijskem alpskem združenju kot komite za tujski promet, delovati pa je začel šele 1879). Na Tirolskem je nastala deželna organizacija leta 1890 kot zveza zdravilišč in združenj tujskega prometa. V Spodnji Avstriji je takšna deželna zveza nastala leta 1903. Na Dunaju je podobno društvo kot v Gradcu nastalo leta 1882 kot Dunajsko društvo za interese mesta in turizma.

Leta 1897 je Kranjska dobila prvi zakon o zdraviliščih, kopališčih in letoviščih, Štajerska pa leta 1898. Ob koncu 19. stoletja so začeli izhajati tudi prvi turistični vodniki. Kranjska deležna zveza za tujski promet je bila ustanovljena 24. junija 1905; njeno delovanje se je naslonilo na že delujoče odbore in društva na Bledu, Bohinju in Postojni. Sedež zveze je bil v Ljubljani (hotel Lloyd), njen prvi predsednik pa Ubald pl. Trkoczy; med člani sta bila tudi postojnski okrajni glavar Štefan Lapajne in okrajni komisar dr. Rudolf Andrejka. Temu je sledilo ustanavljanje odborov in društev po vsej Sloveniji, tako da je bilo do leta 1937 v Dravski banovini 72 turističnih in olepševalnih društev, ki so bila povezana v ljubljanski in mariborski zvezi za tujski promet.

Pogoj za delovanje turističnih društev so bili zgrajeni turistični objekti in primerna turistična ponudba. Poglejmo, kako so nastajali najpomembnejši objekti in zdravilišča. Na Bledu so leta 1853 zgradili kopališko stavbo nad naravnimi vrelci (danes bližina Hotela Toplice, 1854 prične Švicar Arnold Rikli z zdraviliškim turizmom), ob jezeru so leta 1871 zgradili dva hotela; v Trstu sta leta 1850 stala Hotel Metternich in Hotel de France, v Postojni je bil leta 1874 odprt Grand Hotel Adelsbergerhof, v Portorožu je bila leta 1894 zgrajena zdraviliška zgradba (družba ustanovljena 1890), v Ljubljani je bil namensko zgrajeni hotel Union odprt leta 1905, v Portorožu Hotel Palace leta 1912.

Zelo zgodaj je bil razvit zdraviliški turizem. V Rogaški Slatini je bilo leta 1810 zgrajeno večje kopališko poslopje (prvo poslopje za goste sicer že 1676), leta 1882 je bilo odprto zdravilišče Slatina Radenci. V Laškem so leta 1818 uredili tople vrelce za kopanje, leta 1854 pa moderno zdravilišče. V tridesetih letih 20. stoletja je v Dravski banovini delovalo kar 11 zdravilišč. Obstoječa turistična infrastruktura je nakazovala potrebo po tem, da se za potrebe tujskega prometa v povezavi z občinami organizirajo društva za olepševanje in pospeševanje tujskega prometa ter turistične zveze.

Predstavljena pravila društva za olepševanje postojnskega trga in pospeševanje tujskega prometa iz leta 1883 so v originalu ohranjena v seriji društvenih pravil pri banski upravi. V fondu Okrajno glavarstvo Postojna (SI AS 136, šk. 41) pa lahko najdemo overjeni prepis teh pravil iz leta 1905. Zanimivost predstavljajo predvsem zato, ker so pisana poleg nemškega tudi v slovenskem jeziku, kar gotovo ni slučaj. V tistem času je postojnsko okrajno glavarstvo vodil Anton Globočnik, že kot mladenič navdušen narodnjak, leta 1848 tajnik Dunajske Slovenije, eden redkih slovenskih udeležencev prvega vseslovanskega kongresa v Pragi in velik podpornik slovenskega šolstva – zato se po njem imenuje tudi ena od postojnskih osnovnih šol. Vsekakor pa omenjena pravila kažejo na pomemben prispevek lokalnega društva k razvoju tujskega prometa na Slovenskem.

Natalija Glažar