9. Pogovori stroke: Družbena sprejemljivost ureditev državnega pomena in v postopke načrtovanja

Država in občine morajo pri urejanju prostora, prostorskem načrtovanju ter umeščanju posegov v prostor omogočati sodelovanje javnosti pri odločanju in sprejemanju prostorskih aktov ter državnih prostorskih načrtov na način, ki javnosti zagotavlja zgodnje in učinkovito vključevanje v postopke načrtovanja. Zgodnje vključevanje in sodelovanje javnosti v postopkih državnega prostorskega načrtovanja določa in pravno utemeljuje tudi Aarhuška konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki predstavlja prvi mednarodni pravno zavezujoči dokument na ravni Evropske unije na področju vključevanja javnosti v okoljske zadeve. Konvencija je bila v pravni red EU prenesena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta iz leta 2004 ter dopolnjena v letih 2005 in 2006.

V Sloveniji je sodelovanje in informiranje javnosti v postopkih priprave državnih prostorskih načrtov (DPN) ter občinskih prostorskih aktov zakonsko urejeno že več kot 25 let. Kljub temu se ves čas kaže potreba po še zgodnejšem vključevanju javnosti, boljšem seznanjanju prebivalcev z načrtovanimi projekti ter njihovi aktivni participaciji še pred začetkom formalnih postopkov prostorskega umeščanja in kasnejše izvedbe projektov.

V uvodnem delu je generalna direktorica Direktorata za prostor in graditev dr. Nataša Bratina predstavila okvir razumevanja družbene sprejemljivosti v kontekstu državnega prostorskega načrtovanja ter poudarila vlogo kakovostne komunikacije in odprte participacije kot ključnih pogojev za njeno doseganje. Izpostavila je pomen zgodnjega dialoga, dvosmerne komunikacije in aktivnega vključevanja deležnikov v iskanje ter presojo rešitev. Poudarila je, da novela ZUreP-3C nadgrajuje dosedanjo prakso vključevanja javnosti z obveznostjo še zgodnejšega seznanjanja in vključevanja javnosti že v fazi priprave pobude za DPN. Ob tem je opozorila, da participacija prispeva k bolj kakovostnim in legitimnim prostorskim rešitvam, zmanjševanju konfliktov ter večjemu zaupanju javnosti v postopke načrtovanja, pri čemer morajo biti participativni procesi strokovno vodeni, transparentni in podprti z jasnimi informacijami ter povratnimi odzivi javnosti.

- generalna direktorica Direktorata za prostor in graditev dr. Nataša Bratina 

Jelena Torbica iz Direktorata za prostor in graditev je predstavila družbeno sprejemljivost kot pomemben vidik uspešnega umeščanja ureditev državnega pomena v prostor ter poudarila, da je ta tesno povezana z zaupanjem javnosti, občutkom pravičnosti in kakovostjo komunikacije v postopkih načrtovanja. Opozorila je na pomen razumevanja konkretnih družbenih razmer in različnih interesov na območju načrtovanih posegov ter poudarila, da je za uspešno umeščanje državnih ureditev pomembno predvsem vzpostavljanje širšega družbenega in političnega konsenza o njihovem pomenu za razvoj države.

V nadaljevanju so strokovnjaki osvetlili sociološke, psihološke in praktične vidike družbene sprejemljivosti ter vključevanja javnosti v postopke priprave državnih prostorskih načrtov. Skupno so poudarili, da družbena sprejemljivost ni rezultat zgolj formalno izvedenih postopkov, temveč predvsem kakovostnega, pravočasnega in transparentnega dialoga z javnostjo. Izpostavili so pomen zgodnjega vključevanja lokalnih skupnosti, aktivnega informiranja ter oblik participacije, ki omogočajo dejansko razpravo o alternativah in pogojih sprejemljivosti projektov. Izpostavili so, da glavni izziv participacije danes ni toliko v formalni možnosti vključevanja javnosti, temveč predvsem v načinu izvajanja participativnih procesov in komunikacije z javnostjo.

Prof. dr. Pavel Gantar je izpostavil sociološke vidike participacije in poudaril, da so konflikti v prostoru neizogibni, saj gre za soočanje različnih interesov, vrednot in pričakovanj. Participacijo je opredelil kot pomembno orodje za doseganje demokratične legitimnosti prostorskega načrtovanja, pri čemer je opozoril predvsem na težave v načinu izvajanja javnih razgrnitev in komunikacije z javnostjo. Kot pomembno je izpostavil zgodnje predstavljanje alternativnih rešitev, jasnejšo opredelitev javnega interesa ter bolj neposredne in ciljno usmerjene oblike vključevanja različnih javnosti.

Prof. dr. Marko Polič je predstavil psihološke vidike družbene sprejemljivosti ter opozoril, da ljudje posege v prostor presojajo tudi skozi občutke zaupanja, pravičnosti, varnosti in vključenosti. Izpostavil je, da javnost in stroka pogosto različno razumeta tveganja in vplive posegov, kar lahko vodi v nezaupanje in konflikte, če komunikacija ni pravočasna, razumljiva in dvosmerna. Poudaril je tudi, da vključevanje javnosti ne pomeni zgolj pridobivanja podpore projektom, temveč preverjanje njihove utemeljenosti in legitimnosti v širšem družbenem prostoru.

Predstavnice Sektorja za državno prostorsko načrtovanje na Direktoratu za prostor in graditev, Ana Vidmar, Damijana Belak Merhar, Barbara Leskovar in Tjaša Gregorič, so predstavile konkretne, praktične izkušnje in poglede na procese zgodnjega vključevanja javnosti in na doseganje družbene sprejemljivosti na posameznih konkretnih primerih DPN za umeščanje železnic, avtocest in energetskih ureditev v prostor. Praksa izkazuje, da so v večini primerov prisotni očitki javnosti, da ta ni bila dovolj vključena v postopke priprave DPN, ne glede na to, da so bili spoštovani vsi zakonsko predpisani koraki, včasih tudi več od tega. Pravni in teoretični okviri torej v praksi pogosto ne delujejo, zato bi bile na tem področju nujne spremembe, posodobitve. 

Sergej Hiti iz Ljubljanskega urbanističnega zavoda je predstavil praktične izkušnje prostorskega načrtovanja in poudaril potrebo po aktivnejši vlogi države, pobudnikov in investitorjev pri umeščanju ureditev državnega pomena v prostor. Opozoril je, da javnost pogosto vstopa v postopek prepozno, ko so rešitve že pripravljene, zaradi česar se ustvarja občutek, da so odločitve že sprejete. Kritično je ocenil tudi obstoječe oblike javnih obravnav ter predlagal bolj odprte in manj konfliktne načine sodelovanja, kot so stalne informacijske točke, individualni pogovori in kontinuirano komuniciranje z lokalno skupnostjo. Poudaril je še, da bi moralo biti ključno vprašanje participacije predvsem, pod katerimi pogoji je posamezen projekt za lokalno skupnost lahko prostorsko, okoljsko in družbeno sprejemljiv.

V zaključni razpravi je bilo poudarjeno, da mora država pri umeščanju ureditev državnega pomena prevzeti jasno, aktivno in odgovorno vlogo ter dosledno zastopati javni interes skozi celoten postopek načrtovanja. Udeleženci so opozorili, da pomembnih razvojnih in infrastrukturnih projektov ni mogoče prepuščati parcialnim interesom ali pasivnemu vodenju postopkov, temveč je nujno vzpostavljati širši družbeni in politični konsenz o njihovem pomenu za razvoj države. Ob tem je bilo poudarjeno, da sta demokratičnost postopkov in doseganje družbene sprejemljivosti ključna pogoja za uspešno umeščanje državnih ureditev v prostor, pri čemer lahko le pravočasno, odprto in strokovno vodeno vključevanje javnosti prispeva k večjemu zaupanju v postopke ter učinkovitejšemu usklajevanju državnih in lokalnih interesov.