Ministrica dr. Asta Vrečko na predstavitvi paviljona Republike Slovenije na 61. umetnostni razstavi

Paviljon z naslovom Zvočna sled nevidne hiše, ki ga je kurirala Nataša Petrešin-Bachelez, je pripravila umetniška skupina Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec). Ministrstvo za kulturo je za slovenski nastop na letošnjem beneškem bienalu namenilo 330.000 evrov. 

Ministrica dr. Asta Vrečko je poudarila: »Slovenski paviljon na beneškem bienalu s projektom Zvočna sled nevidne hiše odpira pomembna vprašanja o zgodovinskem spominu, sledeh preteklosti in njihovem vplivu na sodobno družbo. Gre za izjemno umetniško raziskavo, ki prepleta umetnost, zgodovino in družbeno refleksijo ter Slovenijo umešča v jedro aktualnih mednarodnih razprav. Takšni projekti potrjujejo, da je sodobna umetnost ključni prostor kritičnega mišljenja in dialoga o skupni prihodnosti.« 

Martina Vovk (komisarka) o vlogi Moderne galerije pa: »V lanskem letu smo v Moderni galeriji izvedli javni poziv za prijavo kandidatov za predstavitev v okviru slovenskega paviljona na 61. beneškem bienalu; k prijavi so bili vabljeni kustosi z izbranim umetnikom ali umetniki in izdelanim umetniškim projektom predstavitve. Prispele prijave je ocenjevala mednarodna žirija: dva ugledna kustosa iz tujine, Chus Martinez in Vit Havranek, Igor Španjol, kustos za sodobno umetnost v Moderni galeriji, in Martina Vovk, direktorica Moderne galerije in komisarka Republike Slovenije na letošnjem beneškem bienalu. Na poziv je prispelo 14 prijav, žirijo pa je najbolj prepričal projekt kustosinje Nataše Petrešin Bachelez in skupine Nonument group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec). Naslov projekta je Zvočna sled nevidne hiše.«

Slovenski paviljon, umeščen v razstavne prostore Arsenala, temelji na malo znani epizodi evropske zgodovine: začasni leseni džamiji, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom blizu slovenske severozahodne meje. Namenjena je bila bošnjaškim vojakom, ki so se med prvo svetovno vojno borili na soški fronti, delovala pa je kot del vojaške infrastrukture cesarstva. Po vojni je zgradba izginila, ostalo je le nekaj fotografij, v pokrajini pa – do nedavnega – nobenih sledi.

Džamijo, katere temelje so nedavno odkrili z arheološkimi izkopavanji in ki je bila leta 2025 uradno vpisana v Register nepremične kulturne dediščine Republike Slovenije kot spominsko območje, skupina danes interpretira kot »nonument«: kraj s pomenom, ki se je spremenil zaradi družbenopolitičnih sprememb. V tem primeru je to nevidna zgradba, katere odsotnost glasno govori o političnih, verskih in teritorialnih zgodovinah. Izhajajoč iz tega, skupina Nonument Group raziskuje, kako je (bila) religija mobilizirana v službo vojne, propagande in moči, ter obenem sledi spreminjajočim se identitetam evropskih muslimanskih skupnosti v 20. in 21. stoletju.

Zvočna sled nevidne hiše sicer izhaja tudi iz tematskega okvira beneškega bienala In Minor Keys, ki ga je zastavila njegova glavna kustosinja Koyo Kouoh. Kot poudarja kustosinja Nataša Petrešin-Bachelez, »smo s projektom slovenskega paviljona v skorajda intimnem in povsem neposrednem dialogu, saj je srž projekta večglasna in večsmerna zgodba o ruševinah kot metafora za nenehno iskanje človekovega dostojanstva v času civilizacijskih ruševin.«

Instalacija v Arsenalu vzpostavlja kontemplativen prostor poslušanja, ki povezuje preteklost in sedanjost ter raziskuje, kako so religija, politika in vojna prepletene v zgodovinskih in sodobnih kontekstih. S pomočjo zvočnih elementov, arhivskih sledi in prostorskih intervencij delo odpira vprašanja o nevidnih strukturah, ki oblikujejo kolektivni spomin, ter o spreminjajočih se identitetah evropskih muslimanskih skupnosti.