Agencija za okolje gostila delovno skupino Alpske konvencije za varstvo tal

Alpska konvencija je mednarodni sporazum med alpskimi državami (Avstrija, Francija, Italija, Liechtenstein, Monako, Nemčija, Slovenija in Švica) ter Evropsko unijo, katerega cilj je spodbujanje trajnostnega razvoja v Alpah. Njeno delovanje zajema širok spekter področij, od prostorskega načrtovanja, turizma in gospodarstva do podnebnih sprememb ter ohranjanja biotske raznovrstnosti in krajine.

Zaradi vse večjih pritiskov na rabo tal v alpski regiji ter naraščajočih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami, je bila leta 2019 ustanovljena delovna skupina za varstvo tal, v kateri Slovenijo zastopa tudi Agencije za okolje. Skupina se ukvarja s kvantitativnimi in kvalitativnimi vidiki varstva tal ter sodeluje z drugimi tematskimi delovnimi telesi in mednarodnimi partnerji, tudi na ravni Evropske unije in organizacijo FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations). V okviru svojega dela je pripravila dolgoročni akcijski načrt za varstvo tal v alpski regiji (pdf, 1627 KB), ki vključuje kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne ukrepe. Poseben poudarek namenja trajnostni rabi tal, varstvu mokrišč (pdf, 700 KB) ter ozaveščanju javnosti.

Skupina za varstvo tal se redno srečuje na delovnih sestankih prek spleta, nekajkrat letno pa tudi v živo. Tokratni sestanek je potekal v Sloveniji – doslej so bila srečanja večinoma organizirana v Avstriji, Nemčiji in Italiji. »24. sestanek Delovne skupine za varstvo tal« Alpske konvencije je 14. in 15. aprila 2026 potekal na Agenciji za okolje v Ljubljani. 13 udeležencev se je srečanja udeležilo v živo in 10 preko spleta.

Prvi dan srečanja je bil namenjen usklajevanju izvajanja rednih nalog in aktivnosti, ki izhajajo iz mandata delovne skupine za obdobje 2025 – 2026. Po zaključku sestanka je sledila strokovna ekskurzija, na Ljubljansko barje, ki jo je vodil prof. dr. Marko Zupan z Biotehniške fakultete, Oddelek za agronomijo, Katedra za pedologijo in varstvo okolja. Predstavil je šotna tla in Jurčevo šotišče, eno redkih območij na Barju, kjer je ohranjen ostanek visokega barja z značilno vegetacijo. Šota je tu nastajala skozi tisočletja z nalaganjem organskih snovi v razmerah brez kisika, pri čemer nastaja pomemben naravni filter. Šotna tla namreč skupaj z mikroorganizmi in močvirskimi rastlinami delujejo kot naravni biofiltri, ki zadržujejo in razgrajujejo škodljive snovi ter tako prispevajo k varovanju podzemne vode – pomembnega vira pitne vode na tem območju. Udeleženci so si lahko ogledali tudi pedološki profil tal, ki smo ga izvedli z namenom, da so udeleženci dobili bolj detajlni vpogled v zgradbo šotnih tal ter gline »polžarice«, ki predstavlja podlago šoti. Na terenskem ogledu je dr. Nika Debeljak, z Zavoda za varstvo narave, predstavila prizadevanja Slovenije za renaturacijo sladkovodnih mokrišč. Nekaj jih je bilo izvedenih v projektu WETMAN, med njimi na šotiščih na območju Pohorja.

Krajina ljubljanskega barja je bila zaradi šotne industrije pred stoletjem precej drugačna kot je danes in precej drugačna v času koliščarjev, ko je bilo na tem območju še jezero. Vpogled v tisočletno dinamiko spreminjanja krajine in rabe prostora je skupina dobila z obiskom rekonstruirane prazgodovinske koliščarske naselbine Morostig. Ižanska kolišča so bila leta 2011 skupaj s kolišči na obrobju Alp uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCO, slovenski del pa je razglašen tudi za kulturni spomenik državnega pomena. Predstavniki Krajinskega parka Ljubljansko barje so ob tem predstavili pomen mokrišč in travnikov kot enega najdragocenejših življenjskih prostorov na tem območju.

Po odzivih udeležencev je bil sestanek zelo uspešen, organizacija dogodka pa pomembno prispeva k prepoznavnosti in ugledu Agencije za okolje v širšem evropskem prostoru.