Minister Novak o mandatu: poudarek na odpornosti, varnosti in učinkovitosti

V tem času je ministrstvo vzpostavilo obsežen sistem obnove, okrepilo upravljanje voda ter povečalo investicijske kapacitete. Danes ministrstvo vodi skoraj milijardo evrov projektnih sredstev, kar predstavlja pomemben korak k večji varnosti ljudi in odpornosti prostora. 

Poudarja tudi organizacijske spremembe in krepitev delovanja ministrstva, ki omogočajo bolj učinkovito izvajanje nalog na področju urejanja prostora in upravljanja naravnih virov.

V osebnem delu pogovora minister razkrije tudi bolj človeško plat mandata – kljub temu, da je sicer aktiven plesalec argentinskega tanga, za tovrstne dejavnosti v času opravljanja funkcije ni bilo veliko časa. 

Večer, 3. marec 2026.
Asja Lednik Štrukelj.
Intervju: (ob koncu mandata) Jože Novak: »Sem aktiven plesalec argentinskega tanga, vendar za plesne dejavnosti ni bilo časa«.

Minister za naravne vire in prostor o svojem mandatu. Kaj ga je zaznamovalo in kako si ga bo zapomnil? 

Pred parlamentarnimi volitvami smo predsedniku vlade ter ministricam in ministrom aktualne vlade zastavili vprašanja o tem, kako si bodo zapomnili svoj mandat.

Kaj bi označili za največji uspeh vašega mandata?

»Funkcijo ministra sem prevzel v času, ko so podnebne spremembe v letu 2023 pokazale vso svojo ekstremnost in je Slovenijo prizadel eden največjih naravnih nesrečnih dogodkov v njeni zgodovini. Ob dolgoletni zanemarjenosti področja vzdrževanja in upravljanja voda smo v zelo kratkem času uspeli zagnati obsežen in učinkovit sistem obnove. Program, ki je bil sprva predviden za več mandatov, danes že prinaša konkretne rezultate – izvedenih je več kot 40 odstotkov vseh načrtovanih ukrepov. Hkrati smo ministrstvo sistemsko preoblikovali, okrepili organizacijo in trajno povečali obseg investicijskih in vzdrževalnih del. Danes na ministrstvu vodimo skoraj milijardo evrov projektnih sredstev, kar pomeni večkratnik preteklih zmogljivosti. Najpomembneje pa je, da ti ukrepi ljudem vračajo občutek varnosti, izboljšujejo poplavno varnost in ustvarjajo temelje za bolj odporen in urejen prostor tudi v prihodnje.«

Kaj najbolj obžalujete?

»Največje presenečenje in hkrati tudi obžalovanje je bilo spoznanje, v kakšnem stanju je bilo ministrstvo ob prevzemu funkcije. Sistem ni bil pripravljen na izzive sodobnega časa, kaj šele na izredne razmere, kot so bile poplave. Velik del energije je bilo zato treba najprej nameniti organizaciji in postopkom ter sodelovanju, namesto da bi se lahko takoj v celoti posvetili razvoju in vsebinskim izboljšavam. To je bila ena najtežjih nalog doslej. Sicer pa ne obžalujem nobenega vloženega časa – ne jutranjega, ne večernega in ne vikendov. Prav nasprotno, zadovoljen sem, da smo s skupno energijo in sodelavci uspeli priti tako daleč.«

»Izkušnje iz vodenja velikih projektov, prostorskega načrtovanja in drugih strokovnih področij so mi v teh zahtevnih okoliščinah zelo pomagale. V kritičnih in pogosto izjemno zahtevnih trenutkih smo znali stopiti skupaj, povezati ekipe in jih motivirati k skupnemu cilju. To ni veljalo le za področje obnove po poplavah, temveč za delovanje ministrstva kot celote. Posebej sem ponosen na sodelavce in ekipe, ki so v izjemno zahtevnih razmerah pokazali visoko stopnjo strokovnosti, predanosti in odgovornosti. Skupaj smo jasno postavili cilje, okrepili sodelovanje med različnimi področji ter presegli dolgoletne administrativne blokade. Pomembni so tudi dosežki na področju prostorskega načrtovanja, gradbenih postopkov in upravljanja voda, kjer smo po dolgih letih uvedli sistemske spremembe, ki omogočajo hitrejše, preglednejše in bolj predvidljive postopke.«

Kaj bi naredili drugače?

»Če bi lahko, bi si želel več poguma in odločnosti v celotnem sistemu javne uprave. Hitrejše odločanje, več osebne odgovornosti in manj odlašanja bi omogočili še učinkovitejše delovanje. Zavedam se, da se sistem premika s hitrostjo najpočasnejšega dela, zato bi danes še več časa namenil spremembi miselnosti in kulture delovanja – predvsem v smeri jasnega razumevanja, da je uprava v službi ljudi.«

Koliko ur večinoma traja vaš delovni dan?

»Zaradi obsega dela sem moral nekatere osebne aktivnosti postaviti na stran. Sem aktiven plesalec argentinskega tanga, vendar v teh letih za popoldanske in večerne plesne dejavnosti preprosto ni bilo časa. Formalno se delo začne okoli pol devete, v službo pa pogosto pridem že pred sedmo uro zjutraj. To prvo uro namenim neformalnim pogovorom ob kavi, brez administrativnih in protokolarnih omejitev, kar se mi zdi pomembno za razumevanje ljudi in vsebin. Ves čas se trudim, da je delo čim bolj učinkovito in opravljeno v okviru dneva, a se ta redko zaključi pred večerom. V povprečju delovni dan traja več kot deset ur ter vključuje tudi terensko delo, sestanke z lokalnimi skupnostmi in aktivnosti ob koncih tedna. Vikende pogosto združujem s terenskimi obiski, saj mi neposreden stik z ljudmi in projekti daje najboljši vpogled v dejansko stanje.«

»Če pogledam opravljeno delo na terenu na vseh področjih, bi svoje delo ocenil s povprečno oceno okoli 9,5, za popolno desetko pa bi se bilo vedno mogoče še bolj potruditi. (smeh) Ob tem pa moram poudariti, da je največje zadovoljstvo povezano prav s sodelavci. Opravili so izjemno delo in prevzeli odgovornost za svoja področja, kar je bilo v preteklosti pogosto manj jasno. Danes ministrstvo deluje bolj usklajeno, ciljno in operativno, z jasno postavljenimi cilji in zavestjo, da delamo za ljudi. Prav konkretni rezultati na terenu in predanost ekip so tisti, na katere sem najbolj ponosen.«

...

Celoten intervju je objavljen na portalu Večer.