Trije novi vpisi v register nesnovne kulturne dediščine

V register je trenutno vpisanih 138 enot in evidentiranih 409 nosilcev nesnovne kulturne dediščine. Raznolike zvrsti dokazujejo bogastvo in aktualnost nesnovne kulturne dediščine, njen pomen v sodobnem času ter njeno povezanost s posamezniki, skupinami in skupnostjo. 

Džezovsko igranje

Džezovsko igranje v Sloveniji ima več kot stoletno zgodovino. Od 20. let 20. stoletja je jazz temelj razvoja slovenske popularne glasbe in ena najvitalnejših glasbenih praks pri nas. V Sloveniji deluje več rednih in ad-hoc zbranih džezovskih zasedb. Danes se razmeroma veliko mladih zanima za džezovsko izobraževanje. Pojavlja se vedno več šol, ki ustanavljajo big bande. Jazz je zgodovinsko jedro teh, na improvizaciji in plesu ter ideji popularne kulture temelječih – v osnovi improvizacijskih in precej tudi improviziranih – glasbenih praks. 

Čeprav se današnji glasbeniki in glasbenice večinoma učijo jazza v glasbenih šolah in tako že pred igranjem na različnih odrih obvladajo temeljne tehnike igranja svojih glasbil, se morajo pozneje izmojstriti v skupinskem igranju. Igranje v velikem džezovskem orkestru je zanje še danes prav poseben izziv, ki ga je mogoče izpiliti le s prakso, ob dejavnem učenju s starejšimi in izkušenimi glasbeniki in glasbenicami.

Zelo pomembno vlogo pri učenju igranja jazza ima veliki džezovski orkester Big Band RTV Slovenija. Profesionalni orkester jamči, da se bo znanje izvajanja džezovske improvizacije in orkestracije prenašalo iz roda v rod tudi naprej.

Slovenija velja za zibelko jazza v jugovzhodni Evropi. Leta 1922 je glasbenik Miljutin Negode v Ljubljani ustanovil ansambel Original Jazz Negode, ki je deloval vse do leta 1963. Do sredine 30. let se je džezovsko muziciranje razširilo po vsej Sloveniji in zaznamovalo glasbeno in družabno življenje mlajše generacije, ki se je zabavala na najrazličnejših plesnih prireditvah. 

Po prekinitvi džezovskega življenja med drugo svetovno vojno je Bojan Adamič takoj po osvoboditvi ustanovil prvi povojni radijski džezovski orkester, Plesni orkester Radia Ljubljana, danes imenovan Big Band RTV Slovenija. S tem sta se začela povojni razvoj jazza in nepretrgana zgodovina prenosa improvizacijskih praks velikega džezovskega orkestra. V 50. in zgodnjih 60. letih je jazz dominiral na praktično vseh plesnih in popularnoglasbenih prizoriščih, zven velikega orkestra pa je zaznamoval vzpon slovenske popevke. Jazz je še vedno ena najvitalnejših glasbenih praks v Sloveniji. 

Igranje na diatonično harmoniko

Diatonična harmonika je eno od najbolj priljubljenih in prepoznavnih glasbil na Slovenskem ter hkrati eno od najbolj razširjenih glasbil po številu izvajalcev in poslušalcev. Občasno prevzema tudi simbolno vlogo slovenstva, saj se z igranjem nanjo, z glasbilom in njegovim značilnim zvokom identificira vse več posameznikov in skupnosti.

Igranje diatonične harmonike ima na Slovenskem dolgo tradicijo, razširjeno je po celotnem slovenskem prostoru, pa tudi med izseljenci in zunaj naših etničnih mej. Danes je močno navzoče predvsem v različnih popularnih glasbenih zvrsteh, uživa razmeroma veliko medijsko podporo in je vključeno v javno glasbeno šolstvo.

Kljub temu med godci še vedno obstajajo starejše različice glasbila ter načini igranja in repertoar, ki izhajajo iz ljudskoglasbene prakse. Te starejše harmonike, z njimi povezani repertoar in raznolike prakse igranja, imajo poleg zgodovinskega pomena tudi posebno estetsko vrednost, saj omogočajo vpogled v glasbene in izvedbene koncepte preteklih obdobij. Njihovo ohranjanje pa pomembno prispeva k razumevanju zgodovinske kontinuitete in raznolikosti slovenske glasbene identitete. 

Znanje se najpogosteje prenaša neformalno s tako imenovanim ustnim izročilom oziroma po posluhu, kar je bil do devetdesetih let tudi edini način učenja.

Pojav diatonične harmonike je povezan z iznajdbami Christiana Friedricha Ludwiga Buschmanna, ki je okoli leta 1822 patentiral preprosto glasbilo s prenihajočimi jezički in mehom, ter Cyrilla Demiana, ki je leta 1829 patentiral podobno glasbilo z novostjo, da zazveni akord s pritiskom le enega gumba. Godci na Slovenskem so jo začeli uporabljati v drugi polovici 19. stoletja in s tem temeljito spremenili godčevstvo. Kmalu je postala prevladujoče glasbilo, v godčevskih sestavih je prevzela osrednjo vlogo in izpodrinila nekatera druga glasbila, pogosto pa so nanjo igrali tudi solistično. V ljudskoglasbenih praksah je imela osrednjo vlogo predvsem pri igranju za ples, v sodobnosti pa je njena raba raznolika ter obsega različne glasbene zvrsti, zlasti narodno-zabavno in popularno glasbo. 

Telovske procesije

Telovske procesije sodijo med najslovesnejše načine obeleževanja zapovedanega verskega praznika. Z udeležbo v procesiji verniki tudi navzven izkazujejo svojo pripadnost Cerkvi. Posebno slovesnost dajejo procesijam rekviziti, kot so nebo, bandere, križ, slovesna liturgična oblačila, ministrantske obleke, okrašena monštranca in slovesno oblečeni prvoobhajanci ter birmanci, pa tudi zelenje in cvetje.

Čeprav je telovska procesija del izrazito krščanskega praznika, v njej zasledimo nekatere starejše elemente ljudske kulture, kot so priprava in krašenje oltarjev z zelenjem in rožami, krašenje poti procesije, postavljanje gorečih sveč in nabožnih kipcev v okna hiš in ljudsko vero v posebno moč na telovo blagoslovljenega zelenja.

Z izvajanjem in prepletanjem cerkvenih in profanih elementov udeleženci ohranjajo povezanost ter izkazujejo pripadnost veri in lokalni skupnosti. V negovanje in ohranjanje verskih in ljudskih praks vključujejo mlade ter različna društva, ki delujejo znotraj župnij. V povezavi s telovskimi procesijami se ohranjajo pritrkavanje, streljanje z možnarji in ljudsko cerkveno petje. Pri ohranjanju verske katoliške tradicije in z njo povezanega ljudskega verovanja imajo pomembno vlogo duhovniki.S telovskimi procesijami okoli cerkev ali po krajih verniki obeležujejo praznik svetega rešnjega telesa in krvi. Ob petju, branju evangelijev in blagoslovih se ustavljajo pri štirih na prostem postavljenih ter z zelenjem in cvetjem okrašenih oltarjih.  

Telovske procesije imajo svoj izvor v obrednih obhodih, povezanih s prošnjo za blagoslov zemlje in letine. Oglejska cerkev je telovo kot praznik sprejela leta 1254. Po potrditvi leta 1311 je postalo priljubljen ljudski praznik z liturgičnimi in ljudskimi pobožnostmi. Štirje oltarji so se v liturgični obliki uveljavili v 14. stoletju, procesije med polji pa v 15. in 16. stoletju. Valvasor omenja telovsko procesijo v Ljubljani, ki so jo leta 1600 organizirali jezuiti, in procesijo na konjih v Komendi, ki pa so jo okoli leta 1747 opustili. Procesije omenjajo tudi viri s konca 19. stoletja.

Dodatne informacije o posameznih enotah nesnovne dediščine so objavljene na spletni strani register nesnovne kulturne dediščine. Register vodi Ministrstvo za kulturo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.