Ferdinand Seidl – naravoslovec, zavzet za iste raznovrstne vsebine kot Agencija za okolje

Njegovo izjemno zapuščino predvsem na področjih meteorologije, seizmologije in varstva narave smo spoznali na strokovnem srečanju, ki je potekalo 10. 3. 2026. Trajen poklon pa smo velikemu naravoslovcu izkazali s preimenovanjem sejne sobe v Seidlovo sobo.

Ferdinand (Ferdo) Seidl (1856–1942) je bil slovenski naravoslovec širokih obzorij. Po poklicu učitelj, po znanstvenemu udejstvovanju pa tudi meteorolog, klimatolog, seizmolog, geolog, botanik, naravovarstvenik ter varuh okolja, s čimer je tlakoval poti, po katerih zdaj hodimo sodelavci Agencije za okolje. 

Generalni direktor Jože Knez je ob tej priložnosti dejal: “Seidlovo delo je tudi del naše identitete. Agencija za okolje je moderna, zaradi sodobnih tehnoloških izzivov izrazito v prihodnost usmerjena organizacija. Prav pa je, da se zavedamo, da gledano v času nismo edini, ki se ukvarjamo s področji našega dela. Smo namreč le ena v vrsti generacij, ki vsaka po svojih najboljših močeh doda svoj korak naprej k nadaljnjemu razvoju. Seidl je bil prvi, a današnji izzivi naših strok niso prav nič manjši. Potresi, klima, vreme, varstvo okolja in narave so po vsem tem času še vedno vede v središču družbenega zanimanja. Naj nas vodi enaka radovednost, enaka odgovornost in enaka predanost okolju in naravi, kot je vodila njega.”

Pred nagovorom generalnega direktorja je zbor ARSOpoje zapel slovensko himno in pesem Lipa zelenela, nato pa so del Seidlove zapuščine predstavili štirje strokovnjaki.

Kustosinja Dolenjskega muzeja ga. Marjeta Bregar je predstavila biografijo cenjenega rojaka. Rojen je bil 10. marca 1856 v Novem mestu, kjer je 1. decembra 1942 tudi umrl. Po gimnaziji v Novem mestu je na Univerzi v Gradcu študiral prirodopis, matematiko in fiziko (1874–1880), nato je poučeval v Krškem, kjer je ustanovil prirodopisni kabinet, in dolgo let deloval kot profesor na realki v Gorici (1887–1915). Po upokojitvi se je vrnil v Novo mesto. Bil je dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti Zagreb, svetnik dunajske vlade in od leta 1940 dopisni član takrat ustanovljene Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani (današnja SAZU). Z redkimi arhivskimi fotografijami Seidla in ter njegovih osebnih predmetov je predstavila detajle, ki jih zgodovinski zapisi prezrejo. 

Miha Hadl iz Slovenskega meteorološkega društva se je poglobil v njegovo dediščino s področja meteorologije. Raziskovalec češkega porekla je leta 1884 objavil verjetno prvi v slovenščini napisan meteorološki strokovni članek, sledile pa so mu še mnoge meteorološke publikacije o vremenu in klimi na našem področju, npr. o ljubljanski »osnovni toplini«, klimi Krasa in o razporeditvi temperatur v Karavankah. Izpostavil je tudi pomembno sintetično delo 23-ih člankov Das Klima von Krain (1891–1902). Na Seidlovo pobudo je bila ustanovljena meteorološka opazovalnica v Krškem. 

Seizmologinja Ina Cecić, ki se že vso kariero ukvarja z zgodovinskimi potresi oz. neistrumentalnimi podatki o potresih, je Seidla utemeljila kot začetnika slovenske seizmologije. Po ljubljanskem potresu l. 1895 je namreč začel sistematično zbirati natančna poročila in iskati vzroke potresnih dogajanj ter povezave med potresi in tektoniko. Več kot dve desetletji je o potresih na Kranjskem in Goriškem poročal Dunajski potresni komisiji. 

Naravovarstvenik dr. Peter Skoberne pa je predstavil Seidlove pobude, ki so vodile v pripravo Spomenice – prvega celovitega naravovarstvenega programa v slovenskem prostoru. Seidl je pospeševal je zaščito gozdov na Gorjancih, dosegel zaščito izvira Gospodična in prispeval k uveljavitvi imena Trdinov vrh.