Pri izplačilu oktobrske plače bo 94 odstotkov javnih uslužbencev deležnih drugega povišanja

Z januarjem 2025 je po 15 letih stopil v veljavo nov plačni sistem, dogovorjen ter podpisan med vlado in visoko večino sindikatov javnega sektorja. Gre za skupno zavezo izboljšati pogoje dela javnih uslužbencev ter vzpostaviti stabilen, motivacijsko naravnan, moderen, privlačen ter konkurenčen plačni sistem javnega sektorja, ki bo usmerjen v razvoj ter zagotavljal kakovostne javne storitve.

Prvo povišanje plač po uveljavitvi novega plačnega sistema v javnem sektorju so javni uslužbenci prejeli z januarsko plačo (izplačilo februarja). V tem in prihodnjem tednu pa bo večina javnih uslužbencev na račune prejela oktobrsko plačo in s tem drugo povišanje plač.

Nato sledijo še povišanja plač 1. junija 2026, 1. decembra 2026, 1. julija 2027 ter zadnje 1. januarja 2028. Kakšno povišanje dobi javni uslužbenec in koliko tranš je odvisno od razlike med prejšnjo in novo plačo skladno z uvrstitvijo na plačni lestvici.

Skladno z novim plačnim zakonom so javni uslužbenci pridobili pravico do izplačila:

• s 1. januarjem 2025 - 12 odstotkov razlike, vendar ne manj kot 100 evrov (če razlika ne dosega 100 evrov, se izplača v celoti),
• s 1. oktobrom 2025 - 12 odstotkov razlike, vendar ne manj kot 100 evrov; če preostanek razlike ne dosega 100 evrov, se izplača v celoti),
• s 1. junijem 2026 - 12 odstotkov razlike, vendar ne manj kot 70 evrov; (če preostanek razlike ne dosega 70 evrov, se izplača v celoti),
• s 1. decembrom 2026 - 15 odstotkov razlike, vendar ne manj kot 50 evrov; (če preostanek razlike ne dosega 50 evrov, se izplača v celoti),
• s 1. julijem 2027 - 15 odstotkov razlike, vendar ne manj kot 100 evrov; (če preostanek razlike ne dosega 100 evrov, se izplača v celoti),
• s 1. januarjem 2028 - preostanek razlike.

Spomnimo - Zakaj je bila plačna reforma nujna?

Kot vemo, prejšnji plačni sistem ni več ustrezal izzivom časa, ki jih pred javni sektor postavlja širša družba in gospodarstvo. Več let je stagniral, bil podvržen varčevalnim ukrepom, novonastala plačna nesorazmerja in anomalije so se reševale parcialno, namesto celostno. Istočasno pa se javni sektor v zadnjih letih sooča s pomanjkanjem kompetentnih kadrov na številnih ključnih področjih delovanja (zdravstvo, šolstvo, sociala, uprava, javna varnost, znanost, …). Zasebni sektor pogosto kandidatom za zaposlitev ponuja višje plače, kar javnemu sektorju otežuje privabljanje novih zaposlenih in zadrževanje usposobljenih, skozi leta je postal nezanimiv tudi za mlade in strokovnjake. Vse to so razlogi, zakaj je implementacija celotna plačne reforme nujna.

Skupni cilj tako vlade kot tudi sindikatov je bil izboljšati plače najslabše plačanim javnim uslužbencem (na spodnji tretjini lestvice), izboljšati preglednost, omogočiti boljšo povezanost plačila za delo z rezultati dela, vzpostaviti ustrezna plačna razmerja, povečati privlačnost in konkurenčnost sistema, in kar je najpomembneje, prispevati k dvigu kakovosti javnih storitev.

Nov plačni sistem je uvedel, da nihče v javnem sektorju nima več osnovne plače nižje od minimalne, kar pomeni, da se vsa napredovanja prenesejo, vsi dodatki (na primer za delo v neugodnem delovnem času, dežurstva, delovna uspešnost in podobno) pa so obračunani ob višje osnove. Omogoča hitrejše napredovanje v začetku kariere in nagrajevanje nadpovprečno učinkovitih javnih uslužbence ter vzpostavlja večjo povezanost plačila z rezultati dela.

Plačna reforma bo na dolgi rok prispevala k dvigu konkurenčnosti - zmanjšanju oziroma preprečevanju odhajanja strokovnjakov iz javnega v zasebni sektor ali v tujino, pridobivanju mladih kadrov, k večji motivaciji in učinkovitosti sistema ter zagotavljanju stabilnega delovanja osnovnih javnih storitev.

Če ne bi sprejeli prenove plačnega sistema, bi masa plač rasla, večala bi se plačna nesorazmerja in s tem nezadovoljstvo javnih uslužbencev. Torej, masa plač v javnem sektorju bi naraščala tudi, če bi ostali v starem sistemu, saj bi v tem primeru ohranili vse težave prejšnjega – izzive pri pridobivanju kadrov, nezadovoljstvo zaposlenih, odhajanje iz javnega sektorja in podobno. Ocena je, da bi ob starem plačnem sistemu v nekaj letih imela država težavo zagotavljati osnovne javne storitve za prebivalstvo, istočasno pa bi se znašli pred dilemo, ki si je ne želimo: bi javni sektor še lahko zagotavljal vse javne storitve, oziroma z vprašanjem, katerih javnih storitev sistem ne bi zmogel več zagotavljati.

Za celotno realizacijo prenove plačnega sistema sta v procesu dogovora še dva elementa prenove. To je dogovor, ki se nanaša na kriterije in merila za nagrajevanje delovne uspešnosti in dogovor o določitvi plač za javne uslužbence, ki so napoteni na delo v tujini.