Spominska slovesnost v Gonarsu

Po slovesnosti je državna sekretarka položila venec še na kraju nekdanjega koncentracijskega taborišča Gonars, ki ostaja trajen opomin na trpljenje internirancev. Državno sekretarko je spremljal generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc.

Nagovor državne sekretarke Vesne Humar na spominski slovesnosti v Gonarsu

Velja govorjena beseda!

Spoštovani predstavniki združenja ANPI, Zveze združenj borcev za vrednote NOB, cenjeni generalni konzul Republike Slovenije v Trstu, predstavniki regionalnih in lokalnih oblasti, spoštovani udeleženci te spominske slovesnosti, doberdan in hvala, da sem lahko danes z vami.

Zakaj smo prišli? Zakaj vsako leto ob dnevu spomina na mrtve oziroma ob dnevu vseh svetih obiščemo grobove svojih pokojnih sorodnikov in prijateljev? Seveda zaradi spominov na lepe trenutke, ki smo jih preživeli z njimi, hvaležnosti za vse, kar so naredili za nas. Ampak tudi, da se zavemo svojega mesta v prostoru in v času. Nihče od nas ni prišel od nikoder in nihče ne bo izginil v nič. Preteklost in prihodnost sta povezana z nevidnimi nitmi in mi, ki živimo sedanjost, te niti držimo v rokah.

Nekdanji papež Frančišek je večkrat rekel, da smo sredi tretje svetovne vojne v kosih. Kaj bi rekel danes? V zadnjih petih letih se je število vojnih območij drastično povečalo. Letno število oboroženih bitk je doseglo številko 200.000. To pomeni, da je na svetu vsak dan 550 streljanj, bombnih napadov. pregonov, ubojev civilistov. Vsak dan– 550, tudi danes. In tudi danes je po svetu na stotine množičnih zaporov, v katerih ljudje niso zato, ker so storili kaznivo dejanje, ampak zato, ker so pripadniki določene etnične skupine, ker nimajo pravega dokumenta, ker so bili vpoklicani v vojsko, ker imajo napačno politično prepričanje ali so se preprosto znašli na nepravem kraju ob nepravem času. Ko gledamo to novo resničnost, pogosto rečemo: svet je pač kakršen je. Ampak ne, spoštovane in spoštovani, svet je, kakršnega naredimo.

Beseda tabor in iz nje izpeljana beseda taborišče je v slovenskem jeziku pozitivna. Prav tako beseda campo v italijanskem jeziku. To naj bi bil kraj, kjer se ustavimo na poti, kjer poiščemo zatočišče, kjer si naberemo novih moči. Varen kraj, zavetje. Groza fašističnih in nacističnih taborišč je čisto nasprotje tega. Gonars je bil nevarnost, vihar. Izčrpanje zadnjih moči, za mnoge tragičen konec poti. Tu je bilo zaprtih 5343 ljudi različnih narodnosti. V dobrem letu in pol je umrlo 453 jetnikov, večina je bila Slovencev, med žrtvami je bilo skoraj 70 otrok – nekateri so se rodili v taborišču. Svet je, kar naredimo iz njega. Besede so, kar naredimo iz njih.

Ta vojna v kosih, ki jo živimo v letu 2025, 80 let po koncu druge svetovne vojne, je vojna dronov, ampak je tudi vojna besed. Z vsako, ki jo izrečemo in jo zapišemo, z vsako, ki ji prikimamo in jo podpremo, z vsako, ki jo toleriramo, ustvarjamo svet. Za vsako smo odgovorni. Na tem kraju spomina zato moje misli gredo najprej vsem, ki so tu trpeli in umrli ter njihovim potomcem. Nato vsem aktivistom, borcem, partizankam in partizanom, ki so se uprli nasilnim režimom in so zaslužni za osvoboditev tega ter vseh drugih koncentracijskih taborišč po Evropi. In nato vsem moškim in ženskam slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti z obeh strani meje, ki so v preteklih osemdesetih letih delali in govorili za mir in razumevanje med narodi.

Italijanska ustava je zrasla na temeljih antifašizma.

Eden od ključnih avtorjev slovenske ustave, France Bučar, je preživel Gonars. Če so pretekle generacije, ki so šle skozi pekel, zmogle zapisati besede sožitja – jih bomo res mi, ki smo rojeni v blagostanju in udobju, iz objestnosti in indiferentnosti izbrisali?

Eden mojih najljubših italijanskih pesnikov je Nobelov nagrajenec, prepričan protifašist, Salvatore Quasimodo. E Quasimodo, vincitore del premio Nobel per la letteratura e convinto antifascista uno dei miei poeti Italiani preferiti.

Vsakdo sam stoji na srcu zemlje s sončnim žarkom preboden. In je takoj večer.

Ognuno sta solo sul cuor della terra trafitto da un raggio di sole: ed è subito sera.

Takoj je večer. E subito sera.

Naj torej ta naš kratek dan šteje. Facciamo contare questo corto giorno sul cuore della terra che e la nostra vita. Teniamo i fili del presente con gentilezza e rispetto, držimo niti sedanjosti z odgovornostjo in sočutjem. Grazie. Hvala.