Ugasnila je življenjska luč konservatorke in restavratorke Nade Čučnik Majcen

Nada Čučnik Majcen (1937–2025)

Nada Čučnik Majcen se je rodila 19. januarja 1937 slovenskim staršem v Sarajevu (Bosna in Hercegovina), kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, ki jo je končala leta 1955. Študij je nadaljevala v Ljubljani, kjer je leta 1960 diplomirala iz kemije na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo. Še istega leta se je zaposlila na Inštitutu Jožef Štefan.

Leta 1975 jo je poklicna pot pripeljala v Muzej narodne osvoboditve Ljudske republike Slovenije (danes Muzej novejše in sodobne zgodovine), kjer je prevzela vodenje takratnega Konservatorskega oddelka. Ta zahtevna funkcija, na kateri je ostala do leta 1983, je obsegala vodenje že utečene skupine sodelavcev, ki je razvila temeljne konservatorsko-restavratorske postopke, od katerih so mnogi v uporabi še danes.

Oddelek je vodila v izredno zahtevnem obdobju, ki so ga zaznamovali močno izrabljena oprema, premajhni in neustrezni prostori ter preobsežno delo. Z izjemno predanostjo razvoju stroke je aktivno opozarjala na te izzive in utemeljeno svarila pred morebitnim nazadovanjem stroke.

Njeno zavzemanje in prepoznavanje sistemskih potreb sta se odrazila tudi v širših sistemskih premikih. Leta 1977 je Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije na svoji 27. seji, namenjeni obravnavi arhivske službe v Sloveniji, podprl vključitev Konservatorskega oddelka v Arhiv Slovenije.

S 1. januarjem 1980 je bil Konservatorski oddelek priključen Arhivu Slovenije (danes je to Center za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije), kar je predstavljalo pomembno prelomnico v razvoju arhivistike in materialnega varstva kulturne dediščine. S tem dosežkom je gospa Nada Čučnik Majcen uspešno zagotovila nove, bistveno primernejše prostore, sodobnejšo opremo in tri dodatna delovna mesta, s čimer je uresničila svojo vizijo celovitega razvoja konservatorsko-restavratorske stroke.

V času vodenja oddelka je svoje strokovno delo osredotočala na izpopolnjevanje obstoječih metod ter iskanje in implementacijo novih postopkov konserviranja in restavriranja arhivskega in knjižničnega gradiva. Nenehno je izpopolnjevala lastno znanje in ga z izjemno predanostjo prenašala na mlajše sodelavce.

Njena neustavljiva raziskovalna vnema se je materializirala v raziskovalni nalogi iz leta 1981, v okviru katere je razvila prototip stroja za dolivanje s celulozno pulpo (ang. leaf-casting machine). Ta prototip, ki je bil vseskozi prisoten v prostorih oddelka in nas je vsakodnevno spodbujal k nadaljevanju njenega dela. Danes, v povsem novih in sodobnih prostorih, se ponašamo z njegovim izpopolnjenim naslednikom, na katerem smo uspešno izvedli številne najzahtevnejše restavratorske postopke.

Gospa Nada Čučnik Majcen je ves čas aktivno iskala stičišča med različnimi strokami – družboslovnimi, naravoslovnimi in tehničnimi. Že leta 1978 se je na njeno pobudo začelo dolgoletno sodelovanje med današnjim Centrom za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije z Inštitutom za celulozo in papir, katerega pomemben produkt je bila izdelava in kasnejša proizvodnja trajneje obstojnega papirja, ki je postal nepogrešljiv element v arhivski ter konservatorsko-restavratorski stroki.

Od leta 1978 je bila tudi članica izpitne komisije za priznavanje strokovne kvalifikacije za muzealce, arhiviste in bibliotekarje na ključnem področju zaščite in konservacije premične kulturne dediščine.

Svoje bogato znanje je prenašala tudi na akademsko raven. Med letoma 1978 in 1982 je na Pedagoški akademiji Univerze v Ljubljani predavala študijski predmet 'Zaščita knjižničnega gradiva', s poudarkom na pravilni hrambi in zaščiti arhivskega in knjižničnega gradiva, delovala pa je tako v Sloveniji, takratni Jugoslaviji, kot tudi širše.

Med letoma 1981 in 1983 je vodila komisijo za konservacijo in restavracijo arhivskega gradiva pri Zvezi arhivskih delavcev Jugoslavije. Pri tem si je dejavno prizadevala za vzdrževanje stikov s konservatorji bibliotečnega in muzejskega gradiva, saj se je zavedala, da se vsi konservatorji pisne dediščine v teh ustanovah soočajo s podobnimi izzivi, ki bi jih bilo smiselno reševati z medsebojnim sodelovanjem.

Zaradi novih strokovnih in raziskovalnih izzivov je leta 1983 prevzela vodenje Centralne tehnične knjižnice, kjer je na mestu direktorice ostala do leta 1990. Upokojila se je leta 1991.

Dejavna je ostala tudi po upokojitvi. Leta 1996 je izdala pomemben strokovni priročnik Zapis v čas: Osnove ravnanja in konserviranja knjižničnega in arhivskega gradiva, v katerem je podala splošne napotke za konservatorje-restavratorje, knjižničarje, arhiviste in kustose. Misel, ki jo je zapisala: »Littera scripta manet – Pisana beseda ostane«, najbolje povzema njeno predanost.

Njeno izjemno strokovno delo je bilo tudi večkrat nagrajeno. Leta 1990 je prejela Čopovo priznanje za izredne uspehe na področju specialnega bibliotekarstva, leta 2000 Častni znak svobode Republike Slovenije za organizacijsko in strokovno delo pri uveljavljanju sodobnega knjižničarstva in arhivistike. Leta 2012 je postala častna članica Društva restavratorjev Slovenije.

Kljub upokojitvi Nada Čučnik Majcen ni nikoli pretrgala stikov z nami. Redno nas je obiskovala, se zanimala za vsako sodelavko, za naše izzive in razvoj. Njena prisotnost, čeprav v ozadju, nam je vedno predstavljala potihoma oporo in potrditev.

Danes, ko je Center za konserviranje in restavriranje sodoben in odprt za širšo družbo, se Nade Čučnik Majcen spominjamo s hvaležnostjo in z največjim spoštovanjem. Njen prispevek k slovenski arhivski in konservatorsko-restavratorski stroki ostaja trajen.