Posodobljen krovni zakon na področju kulture ZUJIK-I potrjen v Državnem zboru

Novela zakona temelji na zagotavljanju pogojev za dostopno in kakovostno umetnost, delavskih pravicah za zaposlene in samostojne delavce v kulturi, ter bolj učinkovitem, trajnostnem, decentraliziranem in predvidljivem delovanju javnih zavodov, skladov, agencij in nevladnih organizacij. Trajnost, dostojni delovni in prostorski pogoji ter skladen regionalni razvoj postajajo temeljne vrednote izvajanja javnega interesa za kulturo. 

Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko je ob tem poudarila: »Z novelo sistemsko postavljamo kulturo v središče družbe. Urejamo tako področje javnih zavodov, prenosa znanja, odpravljamo brezplačna pripravništva in krepimo delavske pravice samostojnih kulturnih delavcev. Cilj zakona in prenove kulturnega modela je kultura dostopna za vse in povsod. Da bodo ljudje ne glede na to, kje živijo ali koliko zaslužijo, lahko zahajali v kulturne domove, gledališča, muzeje, knjižnice in nemoteno ustvarjali v ljubiteljskih društvih ter delovali na področju profesionalne kulture. S tem zakonom, resolucijo in akcijskim načrtom ter skupaj z drugimi ukrepi na področju kulture v tem mandatu lahko rečemo, da Slovenija končno stopa na pot sodobne, vključujoče, solidarne in trajnostne kulturne politike.«

Skupaj z ostalimi zakoni in strategijami, ki se sprejemajo v tem mandatu, novela odraža premik k sodobnemu kulturnemu modelu.

Ob tem je državni sekretar na Ministrstvu za kulturo mag. Marko Rusjan povedal: »Zakon se osredotoča na dva cilja: kako približati umetnost vsakemu prebivalcu in kako zagotoviti, da bo kulturni sektor deloval ustvarjalno, samozavestno in avtonomno.«

Javni zavodi v kulturi - knjižnice, muzeji, galerije, arhivi in gledališča, so temeljni steber in glavni zaposlovalec v kulturi. Ker se vse več delavcev v javnih zavodih upokojuje, pogosto izginja dragoceno znanje, ki ga ni mogoče nadomestiti. Zato bo po novem mogoče, da odhajajoči delavci pol leta uvajajo svoje naslednike, kar omogoča učinkovit prenos znanja med generacijami in nemoteno delovanje javnih zavodov. 

Prepoved neplačanih pripravništev pomeni, da mladi v kulturi ne bodo več izkoriščani kot zastonjska delovna sila, temveč bodo za svoje delo ustrezno plačani. 

Posebna pozornost je namenjena baletnim plesalcem, ki zaradi narave dela in pogostih poškodb podobno kot vrhunski športniki v določeni starosti ne morejo več opravljati svojega dela. Zakon jim bo omogočil, da dokončajo šolanje in po končani prekvalifikaciji nadaljujejo svojo poklicno pot na drugem področju. Skupaj z možnostjo uvajanja ob delu gre za sistemsko prebojen in piloten ukrep na področju kulture. Novela prinaša tudi možnost dolgoročnejšega načrtovanja javnih zavodov. Tako bodo lažje sklepali mednarodna gostovanja in koprodukcije ter našo ustvarjalnost še bolj učinkovito vpisali na svetovni zemljevid, k nam pa lažje pripeljali vrhunske umetniške stvaritve iz tujine.

Samostojni delavci v kulturi so bili desetletja laboratorij prekarnega dela. Novela zaokrožuje prizadevanja po zaustavitvi nadaljnjega razkroja njihovega socialnega, s tem pa ustvarjalnega položaja. Zakon bo zanje v več pogledih pomembno izboljšal pogoje njihovega dela.

Nov sistem karierne dinamike upošteva življenjske in poklicne okoliščine ter s plačevanjem višjih prispevkov omogoča večjo socialno varnost v primeru bolezni, poškodb, starševskega dopusta in dolgoročno tudi pri pokojninah. Uvajamo tudi boljše pogoje za koriščenje bolniške odsotnosti, saj novela prvič omogoča, da samostojni delavci v kulturi poleg bolezni uveljavljajo nadomestilo tudi v primeru poškodb, in to do dvakrat letno, kar izboljšuje socialno varnost v primeru nepredvidenih življenjskih situacij. Prav tako se je na zaporednih trideset dni skrajšalo obdobje, po katerem lahko zaprosijo za bolniško nadomestilo. Novela uvaja tudi višji in drsni model dohodkovnega cenzusa za samostojne delavce v kulturi, ki omogoča postopno uveljavljanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost. 

Zakon ureja tudi prostorske izzive nevladnih organizacij. Te bodo lahko brezplačno uporabljale javno kulturno infrastrukturo za deset in ne več le za pet let, kar jim bo omogočilo trajnostno in predvidljivejše delovanje. Hkrati pa bodo predvsem ljubiteljska društva lažje dostopala do javne kulturne infrastrukture za svoje nastope, koncerte in prireditve, kar omogoča, da kultura postane del vsakdanjega življenja prebivalcev. Za nevladne organizacije se uvaja tudi večja pravna varnost pri prijavah na razpise ter boljši pogoji za regionalno razpršeno financiranje. 

Kulturna politika se z novelo demokratizira – javnost ima večji dostop do sistematičnega dialoga z odločevalci, imenovanje svetov javnih zavodov postaja bolj transparentno. Krepi se vloga stroke z na novo opredeljeno vlogo stanovskih društev in kulturniške zbornice.

Posodobljen institut umetniškega deleža v javnih investicijah omogoča, da umetniška dela postanejo sestavni del javnega prostora – od upravnih enot do železniških postaj in univerz.