Minister Matej Arčon v Ozeljanu: Mladi fantje so se prišli borit za primorsko dušo

Minister Matej Arčon je v nagovoru poudaril pomen Goriškega slavčka Simona Gregorčiča, po katerem je bil poimenovan prvi primorski partizanski bataljon. To po njegovih besedah razkriva bistvo primorske duše – iskrenost, toplino, ljubezen do domovine in trdno zavezanost slovenstvu v času, ko je temu grozilo izničenje. »Mladi fantje, ki so 10. avgusta leta 1942 z nahrbtniki prišli na zborno mesto nad Ozeljanom, so se prišli borit za to – za primorsko dušo. Za to, da bi pesniki in pevci lahko svobodno peli o burji, soncu in ljubezni v jeziku svojega srca,« je v slavnostnem nagovoru dejal minister Arčon.

Dogodek so pripravili Krajevna skupnost, Turistično društvo in Krajevna organizacija združenja borcev za vrednote NOB Ozeljan - Šmihel v sodelovanju z Združenjem borcev za vrednote NOB Nova Gorica. 

Zbrane so pozdravili tudi predsednica sveta Krajevne skupnosti Ozeljan-Šmihel Tina Simonič, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica Ingrid Kašca Bucik, ter podžupan Mestne občine Nova Gorica Marko Tribušon. Kulturni program je pripravila Ženska vokalna skupina Zimzelen iz Nove Gorice pod vodstvom zborovodje Uroša Ceja, recitirala je Nina Gruzovin, dogodek pa je povezoval Nejc Mladovan.

V nadaljevanju pošiljamo slavnostni nagovor podpredsednika vlade in ministra Mateja Arčona. Velja govorjena beseda!

Slavnostni nagovor podpredsednika vlade in ministra Mateja Arčona

Dragi prijatelji, vsi, ki ste se zbrali na tem kraju spomina, počaščen sem, da sem lahko danes z vami.

Goriški slavček Simon Gregorčič je napisal mnogo lepih verzov, ki so ljudem segli v srce. To so bile premišljene in globoke, ampak preproste besede človeka, ki je ljubil to pokrajino. Ljubil je svoj planinski raj, ampak tudi »deželo rajskomilo«, dolino, ki mu je bila dolga desetletja prijeten dom.

Med tistimi pesmimi, ki morda na najbolj ganljiv način izražajo njegovo pristno, iskreno, domoljubje, je Naša zvezda.

Pridi, zvezda naša, pridi,

jasne v nas upri oči,

naj moj  dom te zopet vidi,

zlata zvezda srečnih dni!

Tako je zapisal pesnik, po katerem so primorski partizani pred več kot osemdesetimi leti poimenovali svoj bataljon. Ustavimo se za nekaj trenutkov pri tej odločitvi. Torej odločitvi, da prvi primorski partizanski bataljon dobi ime po duhovniku in pesniku. V tej odločitvi se skriva bistvo primorske duše. Takšni smo. Cenimo tople besede, pristne medčloveške odnose, iskrenost, odprtost. Živimo od sonca in od burje. Častimo ljubezen. Mladi fantje, ki so 10. avgusta leta 1942 z nahrbtniki prišli na zborno mesto nad Ozeljanom so se prišli borit za to – za primorsko dušo. Za to, da bi pesniki in pevci lahko svobodno peli o burji, soncu in ljubezni v jeziku svojega srca.

Iskali so zvezdo, zvezdo srečnih dni. V zgodovinskem trenutku, ko je njihovemu narodu grozilo, da bo uničen, ko je njihovi kulturi grozilo, da bo izbrisana. Včasih se zdi, kot, da smo pozabili na to. Italijanski fašizem si je za cilj zadal, da od Trsta do Ljubljane potepta, izniči, izbriše slovenstvo. In Primorci so se tej grožnji uprli z vsem, kar so imeli. Tudi če so bili utrujeni od desetletij preganjanja, zapiranja, prisilne mobilizacije. Tudi če ni bilo slovenske besede ne v šoli ne v cerkvi. Po tem ko jih je dvajset let režim s celim propagandnim strojem prepričeval, da je biti Slovenec nekaj sramotnega in nizkotnega, je ogenj še vedno gorel v njih. Dvanajst let po tem, ko so na kraški gmajni pod streli padli bazoviški junaki, so primorski partizani združili moči s tovariši iz drugih delov Slovenije in skupaj z njimi s svoje zemlje pregnali okupatorje.

V tem zgodovinskem trenutku so Primorci -  izobraženci, študentje, duhovniki, delavci, kmetje, ženske in moški, dekleta in fantje -  razumeli, da je treba narod postaviti nad vse. Nad socialne, idejne, politične ali kakšne druge razlike. In zato je bil njihov boj zmagovit. Zato imamo do njih dolg večne hvaležnosti. In zato je prav, da o njih govorimo novim generacijam. Da se srečujemo na slovesnostih, kakršna je današnja. Iskrena hvala nastopajočim in organizatorjem tega vsakoletnega dogodka - Zvezi borcev za vrednote NOB, še posebej novogoriškemu območnemu združenju, vsem prostovoljkam in prostovoljcem v krajevnih organizacijah, ki ohranjajo spomin in vrednote.

Kje je danes naša zlata zvezda? Prepričan sem, da v nas upira svoje jasne oči. Slovenija je, tudi po zaslugi partizank in partizanov, samostojna država, ki ima pomembno in ugledno mesto v mednarodni skupnosti. Ponosni smo lahko, da Slovenija, pa čeprav je med manjšimi državami, zmore odločno povzdigniti glas za mir. Za spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva. Naša država tudi zdaj stopa na stran najbolj ranljivih. Tistih, ki so danes preganjani in obsojeni na izničenje. S svojo držo smo mnogim, na papirju večjim in močnejšim, za zgled.

Ponosni smo lahko tudi na to, da gre Sloveniji dobro. Uživamo v udobju in blagostanju, o katerem so pripadniki prvega partizanskega bataljona v mrzlih in lačnih nočeh lahko le sanjali. Morda tiste zvezde, ki sije nad nami, ne pogledamo dovolj pogosto. Morda je ne vidimo zaradi oblakov sovražnosti in strahu. Ampak je tam. Ne pozabimo nanjo. In ne pozabimo na tiste pogumne, močne, domoljubne ljudi, ki so jo prižgali in nam skozi stoletja ohranili njen sijaj. Slava njihovemu spominu.