Nagovor ministrice Fajon na 29. letnem posvetu slovenske diplomacije

Spoštovani državni sekretarki, generalna sekretarka,

spoštovane veleposlanice in veleposlaniki, drage kolegice in kolegi,

spoštovani gosti in predstavniki medijev,

prisrčno vas pozdravljam na 29. posvetu slovenske diplomacije.

Letos je posvet doletelo nekaj sprememb. Zaradi obveznosti, ki bodo nastopile ob zaključku nestalnega članstva Slovenije v Varnostnem svetu, smo se zbrali nekaj mesecev prej kot običajno. Posledično smo zaradi pomanjkanja prostora na Brdu morali izbrati drugo lokacijo. Obenem je to zadnji posvet v tem sklicu vlade in torej zadnja priložnost pred volitvami, da vas nagovorim v taki sestavi, vse skupaj.

Ko sem maja 2022 prevzela vodenje ministrstva, je bil svet že v pretresih. Okrevanje po pandemiji še ni bilo zaključeno, začela se je vojna v Ukrajini, z njo energetska kriza. Zdelo se je, da bo dovolj, če bomo obvladovali te izzive, v resnici pa se tempo sprememb stopnjuje. A sredi vseh turbulenc se poraja občutek, da se v zunanji politiki na globalni ravni dogaja vse, in paradoksalno, hkrati tudi nič. Kaj želim povedati? Da se razmerja sil spreminjajo, da povzročajo izrazite negativne posledice, s katerimi se kot skupnost sicer nenehno ukvarjamo, a prepočasi, neenotno ter zato neverodostojno in neučinkovito. Kot da stojimo na mestu, ko veliko vlagamo za premajhen rezultat in smo lahko prepričani le v to, da je edina stalnica pravzaprav nestalnost.

Svet ne da prehaja, temveč je že prešel v visoko multipolaren sistem, z razpršeno močjo različnih centrov interesov in avtonomij: ZDA, Kitajska, Rusija, Indija, EU, regionalne sile, novo nastajajoče povezave globalnega juga.

Lahko rečemo, da živimo v času, ko novih skupnih pravil ni, stara pa ne veljajo več. Klasični multilateralizem, kot smo ga najbolje poznali skozi sistem OZN, in klasične varnostne zaveze se krhajo. Institucije izgubljajo moč, geopolitična rivalstva in spreminjajoča se zavezništva pa nas potiskajo v iskanje alternativnih platform sodelovanja, ki so vse bolj ozko interesna, in v odnose, ki so vse bolj transakcijski.

Smo v zelo nestabilni fazi svetovnih odnosov, ki jih vodi popolna erozija zaupanja.

Evropa je bila v tem procesu (pre)dolgo opazovalka. Da se lahko zanašanje na tradicionalne strateške naveze hitro spremeni v šibkost, in da mir in stabilnost nista danost, ampak politični napor, je spet ugotovila šele ob ruski agresiji na Ukrajino in energetski krizi. Danes v Uniji sicer govorimo o strateški avtonomiji – vendar bo ta pojem ostal le tehnična fraza, dokler ne bo Evropa v resnici znala sama zaščititi svojih interesov, vrednot in zavez. Pri tem nikakor ne govorimo le o lastnih obrambnih zmogljivostih, temveč tudi o enotni zunanji politiki in jasnem občutku, kaj v svetu danes pomeni biti Evropejec.

Evropska unija ima nedvomno priložnost za preobrazbo v globalno relevantno silo. Veliko vprašanje pa je, ali jo bo zaradi svoje nenehne notranje razdeljenosti znala in zmogla izkoristiti.

Ta uvod ni izraz črnogledosti, temveč iskrenosti. Kajti le če priznamo razmere takšne, kot so, jih lahko začnemo spreminjati. In tu lahko potrdim, da smo v Sloveniji – morda tudi zato, ker smo manjša država - sposobni takega iskrenega premisleka, ki se zelo jasno odraža pri oblikovanju naših zunanjepolitičnih stališč in pri njihovem uveljavljanju v mednarodni skupnosti in doma. Ta stališča in cilje smo potrdili tudi v zadnji Strategiji zunanje politike  Republike Slovenije.

Ko sem se pripravljala za ta nagovor, sem se spomnila svojega zaslišanja v Odboru za zunanjo politiko pred nastopom funkcije. Ponosna sem, da kot ministrstvo, z vami in zaradi vas, cenjeni kolegi, izpolnjujemo, pa tudi presegamo praktično vse takrat dane obljube in zaveze. Tudi tu nam naša majhnost daje kredibilnost, da lahko govorimo tam, ko veliki molčijo, in povezujemo tam, kjer veliki tekmujejo. Biti glas zaupanja in vztrajnosti - to je prostor za Slovenijo.

Slovenija se je tem prostoru v zadnjih letih večkrat dokazala: v Varnostnem svetu, kjer smo glas načelnosti, v Evropski uniji, kjer smo graditelji mostov, na Zahodnem Balkanu, kjer smo verodostojen partner.

V Varnostnem svetu odpiramo teme, ki pogosto ostanejo v ozadju – podnebne spremembe kot varnostni izziv, humanitarne razmere v krizah, vloga in pravice žensk in otrok v konfliktih … Smo dokaz, da je zaupanje v multilateralizem mogoče spet okrepiti – z doslednostjo, umirjenostjo in trdnimi načeli.

V Evropski uniji smo se utrdili kot glas razuma, ki zna poslušati in hkrati zagovarjati jasna stališča; kot država, ki ne poglablja razdeljenosti, ampak povezuje. To je danes ena od najdragocenejših evropskih kvalitet.

V naši neposredni soseščini, na Zahodnem Balkanu, ostajamo ena najbolj verodostojnih sogovornic, ker imamo znanje, izkušnje in razumevanje. Zavedamo se, je pomoč pri gradnji stabilnosti in evropske perspektive naših sosed varnostna, politična, gospodarska, pa tudi družbena naložba.  

Naša glavna moč je torej v načelnosti, verodostojnosti in povezovanju. In zavedanju, da spremembe SO mogoče.

Spoštovani sodelavci,

naj nadaljujem z nekaj dejstvi, ki so se zgodila od zadnjega posveta, torej v zadnjih osmih mesecih in pomembno vplivajo na naše delo. Ne bom mogla omeniti vseh, računam pa seveda, da bomo kasneje imeli vsebinsko bogate in kakovostne razprave.    

Pred pregledom pa naj še nekaj pojasnim: večkrat slišim očitke, da se ukvarjamo samo s Palestino in Ukrajino in zanemarjamo druge pomembne teme. To ni res. Najboljši dokaz za to je delo, ki ga prizadevno opravljate po svetu in doma in sem nanj zares ponosna.

Res pa je, da mora Slovenija, kot vsaka druga država, izbirati svoje prioritete, to pa počne glede na svoj geopolitični položaj, vpetost v regionalne povezave in skladno z močjo in zmožnostmi. In res je tudi, da imajo nekatere teme večji vpliv in nekatere  poteze večjo vidnost od drugih. Zato se tem temam v nadaljevanju ne morem izogniti. 

Najprej kar se tiče dogajanja v mednarodni skupnosti.

Odkrita transakcijska politika nove ameriške administracije

povečuje negotovost v transatlantskih odnosih. Predsednik Trump daje v diplomaciji prednost dvostranskim odnosom pred večstranskimi forumi, s čimer se aktivno zmanjšuje pomen multilateralizma in še dodatno slabi že tako omajano zaupanje v na pravilih temelječ mednarodni red.

Na področju trgovine so ZDA ubrale izrazito protekcionistično smer – s carinami in omejitvami, ki drobijo svetovni gospodarski sistem in zahtevajo prestrukturiranje dobavnih verig. To številne partnerice spodbuja k iskanju alternativnih povezav in krepitvi regionalnih zavezništev.

Vojna v Ukrajini

se je spremenila v dolgotrajno izčrpavanje. Po spremembah v ameriški politiki je vojaška in finančna podpora Ukrajini postala bolj negotova, EU pa poskuša zapolniti vrzeli – zlasti pri obrambni industriji in financiranju osnovnega proračuna Ukrajine. Diplomatski poskusi za sprožitev mirovnih procesov so za enkrat neuspešni; prav tako ni jasno, kam bodo pripeljali poskusi mirovnih dogovorov, ki jih vodi predsednik Trump.
Na milijone razseljenih ostaja v EU, obnovitvena konferenca v Rimu julija letos pa je odprla vprašanje, kdo bo dolgoročno financiral obnovo Ukrajine.

Bližnji vzhod

Genocid, ki ga Izrael izvaja nad Palestinci, je pretresljiv dokaz, kako nerešeni konflikti ne izginejo, temveč se vračajo, vedno bolj krvavi, vedno bolj nečloveški. Izraelskemu bombardiranju se je pridružila politika stradanja. V Gazi je razglašena lakota, humanitarna pomoč ne more do prizadetih. Samo v času našega posveta bo zaradi izraelskih napadov in podhranjenosti umrlo za dva razreda otrok.
Napetost v Iranu po junijskem napadu Izraela na jedrske objekte ostaja visoka, kar vpliva tudi na energetske trge in geopolitično dinamiko regije.

Evropa

se spopada s pomanjkanjem strateške vizije, kar na več področjih zmanjšuje njeno učinkovitost. Jasno je postalo, da 450 milijonov potrošnikov preprosto ni več zadosten vzvod za pridobivanje moči v mednarodni trgovini, pa tudi ne politično. To je opazno v procesih, kot so denimo mirovna pogajanja za Ukrajino, kjer ima EU – čeprav je za Ukrajino finančno in materialno največ prispevala, zgolj obrobno vlogo.

Več kot govorimo o nujnosti krepitve strateške suverenosti in avtonomije EU, manj je te dejansko opaziti. EU bolj kot geopolitičen akter postaja vse bolj geopolitična opazovalka. Pri spoprijemanju z izzivi bi se EU iz opazovalke ali podporne igralke morala spremeniti v protagonistko. Morala bi okrepiti napore tako za nadaljnjo krepitev gospodarske moči kot za krepitev lastne tehnološke, energetske, vojaške in politične vloge v svetu. Prevelika odvisnost od drugih držav je nezdružljiva s suverenostjo nad lastno prihodnostjo. 
Zaradi neukrepanja in dvojnih standardov pogosto izgubljamo kredibilnost. EU, ki je vedno veljala za branik evropskega prava, se ne more več poenotiti niti o tako osnovnih stvareh, kot je genocid. Veliko vprašanje je, ali bo zaradi svoje razdeljenosti (ki jo uspešno izkoriščajo tretji igralci) znala in zmogla izkoristiti priložnost za preobrazbo v globalno relevantno silo, tudi zaradi zaostanka v konkurenčnosti in
produktivnosti.

Hkrati širitveni proces EU, ne glede na to, da je prepoznan kot geopolitična nujnost in bi prispeval h krepitvi geopolitične vloge Unije, poteka prepočasi

Širitvena pogajanja z državami Zahodnega Balkana, Ukrajino in Moldavijo so sicer odprta, a so procesi polni preprek in so rigidni.

Tudi v drugih delih sveta rastejo napetosti.

Zaradi hitrega razvoja Kitajske in drugih držav v Aziji se centri politične, ekonomske in tehnološke moči premikajo vse bolj v Indopacifik.

V Afriki se stopnjujejo krize, ki jim botrujejo konflikti, državni udari, suša, visoke cene hrane, revščina. Letos je v Južnem Sudanu akutno podhranjenih 2,3 milijona otrok, v življenjski nevarnosti jih je več kot četrtina – to je kar 33 odstotkov več kot lani. Poslabšalo se je tudi stanje v Sahelu, kjer je podhranjenih 4 milijone otrok, skoraj 53 milijonov ljudi je v hudi prehranski negotovosti. Države in vlade Sahela iščejo alternativna partnerstva zunaj tradicionalnih, nekdaj kolonialnih povezav, kar vključuje Rusijo in Kitajsko, predvsem na področju vojaške podpore, varnosti in infrastrukturnih projektov.

Globalni jug  - od Latinske Amerike do Afrike - stopa v ospredje kot nova sila, ki išče svoj glas. In ga tudi pridobiva. Povečanje trgovine med temi državami kaže na povečevanje gospodarskega sodelovanje, obenem se dogajajo regionalni in strateški premiki v krepitvi sodelovanja z velesilami za pridobitev večjega vpliva v mednarodni skupnosti. Kot pomemben glas se krepi Brazilija, ki posreduje pri mirovnih pobudah. V luči odkritega rivalstva med centri moči si države globalnega juga ne želijo biti prisiljene v binarno izbiro povezovanja z enim na račun drugega, temveč si želijo pragmatičnega ohranjanja odnosov z vsemi akterji.

In na koncu še globalne teme.

Ekstremni vročinski valovi, poplave in požari še naprej potrjujejo nujnost ukrepanja na področju preprečevanja podnebnih sprememb. Na področju tehnologije in umetne inteligence se v letu 2025 nadaljujejo napori za razvoj regulacije slednje, zlasti v EU in ZDA, kjer so bile sprejete nove smernice za njeno etično uporabo. Kitajska še naprej vlaga ogromna sredstva v razvoj naprednih tehnologij, kar je zelo povečalo njen vpliv na globalnem tehnološkem trgu. Za umetno inteligenco ne moremo več reči, da oblikuje prihodnost, temveč že naš vsakdan.

Ključna prednostna naloga v mednarodnih odnosih je postala kibernetska varnost, ki je postala del globalne varnostne agende. Za izboljšanje sodelovanja med državami pri preprečevanju kibernetskih napadov in zaščiti kritične infrastrukture so bile sprejete nove mednarodne pobude.

Multilateralne mednarodne institucije, ki so bile zgrajene v prejšnjem stoletju, kot sta OZN in WTO, so še naprej soočene z izzivi pri obvladovanju globalnih kriz. Ker jih ne dohitevajo več, države vse bolj posegajo po ad-hoc zavezništvih, ki sicer omogočajo hitrejše in bolj usklajeno ukrepanje v kriznih situacijah, a so selektivna in kratkotrajna.   

Na vse omenjena teme se je Slovenija letos aktivno in uspešno odzivala, omenila bom samo nekaj najodmevnejših.

Glede Bližnjega vzhoda:

Slovenija je prva država EU, ki je razglasila dva izraelska ministra za nezaželeni osebi, in sicer zaradi njunih genocidnih izjav in podpore nezakonitim naselbinam na Zahodnem bregu. Prav tako je kot prva država EU uvedla embargo na uvoz, izvoz in tranzit orožja v in iz Izraela. Ta mesec je bila sprejeta tudi prepoved uvoza izdelkov iz izraelskih naselbin v okupiranih ozemljih – dejanje, za katerega sem si prizadevala že kot poslanka v evropskem parlamentu in ki ga je palestinsko zunanje ministrstvo pozdravilo kot dokaz spoštovanja mednarodnega prava.  

Pred tremi dnevi je bila na uradnem obisku v Sloveniji zunanja ministrica Palestine, izbrala nas je za prvo državo obiska v okviru svoje evropske turneje. Slovenija resno razmišlja o pridružitvi tožbi Južne Afrike pred Meddržavnim sodiščem zaradi izraelskega genocida nad Palestinci. Taka dejanja, vključno s priznanjem Palestine, niso simbolni ukrep, ampak z njimi postavljamo ogledalo evropski in mednarodni skupnosti. Četudi sprva glede njih notranje nismo bili enotni, so se ta dejanja izkazala za pravilna. 

V času intenzivnih diplomatskih prizadevanj in angažmaja svetovnih voditeljev za končanje vojne si z različnimi pobudami intenzivno prizadevamo za zagotovitev zadostne in dolgoročne humanitarne in razvojne pomoči. Slovenija bo v naslednjih dveh letih za razvojno in humanitarno pomoč Ukrajini namenila najmanj 17,05 milijona evrov. V Ukrajini sem bila sicer letos dvakrat – januarja na ministrskem srečanju v Kijevu in junija na vrhu Ukrajina-Jugovzhodna Evropa v Odesi. Žal mi je, da je zunanji minister Andrij Sibiha zaradi bolezni žal odpovedal uradni obisk v Sloveniji, ((na posvetu pa se nam bo kljub temu pridružil na daljavo)).  

V Varnostnem svetu se naše članstvo preveša v zadnjo četrtino. Ohranjamo načelno politiko brez dvojnih standardov in ostajamo zavezani ohranjanju zaupanja in iskanju načinov za učinkovit odziv na krize. Čeprav trenutne razmere to ovirajo, bomo do konca članstva, vključno s predsedovanjem v decembru, ostali zvestim tem načelom.

Slovenija predseduje neformalni skupini MED9, s čimer utrjujemo sredozemsko dimenzijo. Oktobra bomo tudi gostili vrh MED9 držav, kar bo vrhunec našega predsedovanja.

Ostajamo močan zagovornik politike EU širitve. Na tem področju smo prepoznani kot aktivna država, ki zna prispevati k iskanjem rešitev. Pri tem izpostavljam pobudo Slovenije (skupaj z Nemčijo) za bolj učinkovit, verodostojen in predvidljiv širitveni proces, v kateri predlagamo uvajanje kvalificirane večine (QMV) v določene faze širitvenega procesa. Hkrati pa je Slovenija (skupaj z Nemčijo, Italijo in Avstrijo)  v začetku avgusta s pismom pozvala Evropsko komisijo, naj pripravi dodatne predloge za poenostavitev širitvene metodologije, s čimer bi prišlo do hitrejšega širitvenega procesa.

Prizadevamo si za krepitev razvojnih in humanitarnih partnerstev. Zaključen je doslej največji javni razpis za nevladne organizacije, s čimer Slovenija, res z omejenimi sredstvi, dodaja svoj košček k boljšim življenjskim razmeram v svetu.

V spremenjenem svetu tudi gospodarstvo išče svoje nove priložnosti in se mora prilagajati novim pravilom – slovenska gospodarska diplomacija bo gospodarstvo pri tem tudi naprej podpirala. Med odgovori na gospodarske potrebe širimo diplomatsko mrežo: odprli smo veleposlaništvo v Manili, odpiramo predstavništvo v Rabatu.

Krepimo tudi lastno zunanjo službo. Pripravljena je novela Zakona o zunanjih zadevah; upam, da bo jeseni sprejeta, prav tako nov zakon o plačah v tujini. Prepričana sem, da bosta zakona prinesla bistveno izboljšanje poklicne diplomacije in statusa naših zaposlenih.

Drage kolegice in kolegi.

Z vsemi omenjenimi in še drugimi vprašanji se bomo ukvarjali v naslednjih dveh dnevih. Želim si, da bodo razprave in paneli čim bolj vsebinski in da bodo dali tudi konkretne pobude, tako da bomo ob koncu posveta lahko strnili našo razpravo v jasne usmeritve za naslednje mesece. Potrebujemo jih.

Kajti svet se spreminja hitreje, kot ga lahko včasih dojamemo. Ni več tak, kot je bil pred tremi, štirimi leti – niti z vidika stabilnosti, niti z vidika reda, niti z vidika pričakovanj. Zdaj že vemo, da se ne bo se več vrnil k enotni, liberalni hegemoniji. Zato moramo biti diplomati  pripravljeni na svet "več redov", kjer različni akterji vzpostavljajo lastne norme in zaveznike.

Diplomacija bo pomemben poklic prihodnosti. Bo tkanje mreže usklajenih partnerstev, krepitve zaupanja, inovativnega sodelovanja. Slovenija lahko in mora k temu aktivno prispevati -  s pogumom, stabilnostjo, vizijo in s kakovostno diplomatsko službo.

Naš cilj namreč ni le preživetje v globalni politiki – naš cilj je, da s svojo diplomacijo prispevamo k oblikovanju sveta, v katerem ne bo odločala izključno moč, temveč  pravila. Ne strah, ampak spoštovanje. Ne razdalje, ampak povezave.

Hvala za vaše predano delo in hvala za vašo pozornost.