Sprejet prenovljen krovni zakon – za dostopno, decentralizirano in trajnostno kulturo

Gre za nadaljevanje razvoja novega kulturnega modela, ki temelji na dostopnosti in kakovosti umetnosti za prebivalce, delavskih pravicah za zaposlene in samostojne delavce v kulturi ter bolj učinkovitem, trajnostnem, decentraliziranem in predvidljivem delovanju javnih zavodov, skladov, agencij in nevladnih organizacij. Novela prav tako krepi dialog s civilno družbo, ki soustvarja kulturni prostor.

Z novelo zakona na Ministrstvu za kulturo uvajamo vrsto ukrepov in sistemskih sprememb, ki bistveno izboljšujejo pogoje za kulturno in umetniško ustvarjanje, s tem pa za dostopnost in razvoj kulture. Ob tem je ministrica dr. Asta Vrečko povedala: »Ob snovanju zakona smo si zastavili dva ključna cilja: kako približati umetnost vsakemu prebivalcu in kako zakon prilagoditi potrebam kulturnega sektorja – da bo deloval ustvarjalno, samozavestno, sodobno in avtonomno. Dostopnost, trajnost, dostojni delovni in prostorski pogoji ter skladen regionalni razvoj postajajo s to novelo temeljne vrednote izvajanja javnega interesa za kulturo.«

Z novelo se izboljšujejo pogoji delovanja javnih zavodov. Omogočeno bo dolgotrajnejše programsko načrtovanje, kar prinaša večjo predvidljivost delovanja in financiranja tako zanje kot za njihove umetniške sodelavce. Lažje se bodo pogajali tudi za mednarodna gostovanja in koprodukcije na najbolj priznanih prizoriščih, občinstva v Sloveniji pa bodo imela boljši dostop do predstav, razstav in koncertov mednarodno uveljavljenih umetnikov. Uvaja se možnost prekvalifikacije baletnih plesalcev, ki zaradi objektivnih danosti, podobno kot vrhunski športniki, v določeni starosti zaradi poškodb in narave dela ne morejo več delovati v svojem primarnem poklicu. Da se prepreči nadaljnjo prekarizacijo mladih delavcev v kulturi, se v javnih zavodih prepoveduje neplačana pripravništva. Za ustrezen prenos znanja med starejšimi delavci, ki se upokojujejo, in tistimi, ki se zaposlujejo, uvajamo polletno plačano uvajanje na delovnem mestu. S temi spremembami uvajamo pomembne inovacije v delovanju javnega sektorja v kulturi. V zakon uvajamo tudi pomembne elemente decentralizacije, saj lahko država v primeru, da prepozna javni interes, javnim zavodom, ki so jih ustanovile občine, a delujejo širše, na podlagi jasnejših kriterijev nameni dodatna sredstva. 

Posebna pozornost je namenjena delavskim in socialnim pravicam samostojnih delavcev v kulturi. Uvaja se karierna dinamika, ki zvišuje znesek plačanih socialnih prispevkov in omogoča večje varovanje v obdobjih bolniške odsotnosti, poškodb ter starševskega dopusta. Uvaja se višji in drsni cenzus, torej prožnejši model dohodkovnega cenzusa, ki tistim, ki ga v manjših deležih presežejo, še vedno v določenih odstotkih omogoča uveljavljanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost. Iz cenzusa so izvzeti potni stroški v tujini, kar bo omogočilo lažje uveljavljanje umetnikov v mednarodnem prostoru. Prav tako se spreminja način uveljavljanja bolniških odsotnosti nad 30 zaporednih dni samostojnih delavcev v kulturi, ki sedaj lahko prejmejo nadomestilo več kot enkrat letno in tudi iz razloga poškodb. Posebna skrb je namenjena samostojnim delavcem v kulturi, ki se odločijo za družine, saj lahko pravico do plačila prispevkov za socialno varnost začasno zamrznejo med materinskim, očetovskim ali starševskim dopustom, tako pa imajo pozneje omogočeno lažjo pot nazaj v delo. 

Nevladne organizacije v kulturi, ki nimajo v uporabi svojih prostorov, bodo po novem imele možnosti podpore za pokrivanje stroškov, povezanih z zagotavljanjem osnovnih prostorskih pogojev. Izboljšuje se njihova pravna varnost pri sodelovanju v javnih razpisih, saj se uvaja možnost predhodne izjasnitve o predlogu strokovne komisije. Prav tako so znatno izboljšani njihovi pogoji za rabo javne kulturne infrastrukture, saj so za njihovo uporabo dolžni kriti zgolj nadomestilo dejansko nastalih stroškov, prav tako je bolj jasno določeno, pod katerimi pogoji lahko javno kulturno infrastrukturo prevzamejo v brezplačno uporabo za daljše obdobje. 

Posodobljen je ukrep umetniškega deleža v javnih investicijah – ta se uvaja v zgodnejših fazah projektov, kar vzpostavlja pogoje za bolj dosledno izvajanje, investitorji pa bodo morali večji odstotek predvidenih sredstev nameniti neposredno za odkupe umetniških del. Prebivalci bodo tako na upravnih enotah, na železniških postajah, univerzah in podobnih javnih mestih imeli dostop do kakovostnih umetniških del. Zakon izboljšuje upravljanje javne kulturne infrastrukture, predvsem s podaljšanjem obdobja pogodbenega upravljanja in brezplačne uporabe na dvajset oziroma deset let, kar bo omogočilo bolj predvidljivo in trajnostno delovanje kulturnih institucij. 

Krepi se tudi mednarodna prisotnost slovenske kulture, vključno z možnostjo dolgoročnega najema nepremičnin v tujini za najpomembnejše razstavne dogodke. V zakonu se izrecno opredeljuje podpora kulturno-umetnostni vzgoji, čez sektorskim inovacijam in podpornemu okolju v kulturi, ki bo nudila podlago za nadaljnje razvojne ukrepe. Zakon posodablja definicije kulturnih dejavnosti, ureja evidence in registre. Spodbuja tudi trajni dialog med državo, javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in samostojnimi delavci v kulturi. Izboljšuje se transparentnost pri izboru strokovnih komisij in svetov, bolj dostopna pa postaja tudi priprava strateških dokumentov. 

Zakon je rezultat obsežnega dialoškega procesa s široko vključenostjo javnosti in deležnikov. Vlada je zakon v Državni zbor poslala v obravnavo po skrajšanem postopku.