Poslanica ministra Simona Maljevca ob svetovnem dnevu preprečevanja nasilja nad starejšimi

1. junij je dan, ko se po vsem svetu združujemo v enotnem sporočilu: nasilje nad starejšimi je nesprejemljivo. Ta dan je priložnost, da se kot skupnost vprašamo, kako živijo naši starejši, ali jih res slišimo, spoštujemo in ščitimo ter kaj še moramo storiti, da bo temu res tako?

V Sloveniji se, tako kot drugod po svetu, zavedamo, da je nasilje nad starejšimi pogosto skrito očem. Dogaja se za zaprtimi vrati, v institucijah, znotraj družin, celo v odnosih, kjer bi pričakovali varnost. Po mednarodnih ocenah je vsaj eden od desetih starejših ljudi žrtev neke oblike nasilja. To niso le statistike – to so zgodbe naših babic, dedkov, sosedov, prijateljev.

Zato na Ministrstvu za solidarno prihodnost poudarjamo, da je sprejemljiva zgolj ničelna toleranca do vsakršnega nasilja nad starejšimi. Vsaka oblika nasilja – odkrito ali prikrito, telesno ali čustveno – je napad na dostojanstvo in človekove pravice.

Nasilje nad starejšimi se sicer pojavlja v različnih oblikah. Čustveno nasilje; ko se nekoga ponižuje, ustrahuje, izolira ali prezira. To so boleče besede, tihe kazni, ignoranca, ki v duši puščajo dolgotrajne rane. Fizično nasilje; prepoznamo ga po poškodbah, a pogosto tudi po strahu, ki ga žrtev občuti ob vsakdanjih dotikih. Vsaka modrica je klic na pomoč, ki ga moramo slišati. Spolno nasilje; pogosto zamolčano, še posebej pri starejših, kjer se zaradi predsodkov in sramu prevečkrat spregleda. A prav zato je naša dolžnost, da o njem govorimo jasno in brez ovinkarjenja. Finančno nasilje; odvzem denarja, prisiljevanje v prenose lastnine, zloraba pooblastil. Gre za krajo nadzora nad lastnim življenjem, kar ima lahko usodne posledice.

A nasilje nad starejšimi ni vedno osebno. Lahko je tudi sistemsko, če sistem ne omogoča dostopne oskrbe, ko starejši ostajajo sami doma brez pomoči, ko ljudje, ki delajo z njimi, nimajo dovolj podpore, znanja in pogojev za delo. Prav zato smo na Ministrstvu za solidarno prihodnost v ospredje svojih naporov postavili ureditev sistema dolgotrajne oskrbe – kot boj proti sistemskemu zanemarjanju. V teh dneh končno uresničujemo zavezo, da bo vsak starejši človek imel pravico do pomoči, ko jo potrebuje – doma, v skupnosti ali v instituciji. Strokovno in brezplačno podporo. S tem gradimo družbo, kjer je skrb za starejše pravica, ne sreča.

Poudarjam pa, da smo pred dvema letoma, ob zabeleženih incidentih nasilja nad starejšimi, nemudoma uvedli tudi sistem beleženja nasilja v socialnovarstvenih zavodih, v praksi so posebni protokoli, ki uokvirjajo zaščito žrtev ter postopke zoper storilce. V teku so tudi izobraževanja za zaposlene. Le z ozaveščanjem, prepoznavanjem in znanjem bomo primere nasilja lahko v največji meri preprečili.

Naša skupna naloga je jasna: zaščititi dostojanstvo starejših. Omogočiti varen dom in prostor zaupanja, jasne pravice, dostopne storitve – in družbo, ki starejših ne bo odrinila, temveč objela.

Gradimo solidarnost. Ne kot miloščino, ampak kot sistem, ki stoji ob strani vsakemu človeku, ko postane ranljiv.

Ob tem dnevu in razmisleku pa priložnost izkoristim tudi za izrek spoštovanje vsem, ki v tišini skrbijo za starejše – družinskim oskrbovalcem, zaposlenim v domovih starejših, negovalkam na domu, zaposlenim na vstopnih točkah za dolgotrajno oskrbo, prijateljem in sosedom. Vi ste stebri solidarnosti.