Izbran je simbolni predmet za državno nagrado na področju ohranjanja narave – Nagrado Rada Smerduja

Javni anonimni natečaj je potekal do 6. maja 2025. Vloge je na podlagi kriterijev v pozivu ocenila strokovna žirija v sestavi: mag. Suzana Zupanc Hrastar, Ministrstvo za naravne vire in prostor, dr. Peter Skoberne, upokojeni sodelavec Ministrstva za okolje in prostor, doc. dr. Metod Frlic in prof. mag. Jurij Smole, oba Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Nagrada Rada Smerduja je najvišja državna nagrada za izjemne dosežke, ki pomembno prispevajo k razvoju stroke na področju ohranjanja narave in k ohranjanju narave. V letu 2024 je bila nagrada podeljena prvič. Letos bo nagrada podeljena na slavnostnem delu dogodka Dan narave 2025. Slavnostni govorec bo predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Golob.

Med sedmimi pravočasno prispelimi vlogami je žirija določila naslednje nagrajence, prejemnike denarne nagrade:

• prva nagrada in podpis avtorske pogodbe: Urh Wiegele,
• druga nagrada: Adam Breznik,
• tretja nagrada: Labikum, studio za arhitekturo, interier in oblikovanje.

Nagrajencem čestitamo!

Dan narave 2025 - strokovni posvet s podelitvijo nagrade za naravovarstvo bo potekal ta petek v Kongresnem centru Brdo.

Avtorjeva obrazložitev prvo nagrajene skulpture:

Narava je sistem kompleksnih prepletov in dinamičnih odnosov, v katerih energija in snovi neprestano krožijo. Vsak organizem je hkrati samostojna celota in delček nečesa mnogo večjega. Sleherna sprememba ima v tem sistemu lahko tudi globalne učinke. Življenje in razkroj, rast in propad, sintropija in entropija pripovedujejo zgodbo o prehajanju, ki naravi in njenim ekosistemom omogoča homeostazo.

V osnovno idejo skulpture je vtkan ta princip cikličnosti in neločljive soodvisnosti vsega, kar obstaja. Njena forma je zasnovana kot neskončna, dvostransko orientirana zanka, ki ne pozna začetka ali konca, temveč le neprekinjeno prehajanje med različnimi naravnimi stanji. V sebi združuje živo in neživo, stabilno in fluidno, statično in dinamično, s čimer poudarja, da noben element v naravi ne obstaja le sam zase, ampak je vselej prisoten izključno v odnosu do vseh drugih sestavnih delov sveta.

Skulptura ne lebdi izven konteksta, ampak na nestabilnem podstavku ostaja v neposrednem stiku s svojim okoljem. V sebi nosi slutnjo krhkosti, saj lahko že najmanjši premik zmoti njeno ravnotežje. S tem odseva tudi napetost, ki prežema naravne ekosisteme – hkrati izžareva notranjo moč sintropije in razkriva svojo ranljivost.

V zrcalnem zunanjem plašču skulpture se odseva prisotnost opazovalca, torej življenja, s čimer s svetom vzpostavlja aktiven dialog. Notranja tekstura skulpture pa ima v sebi zapisano zgodbo o tem, kar na prvi pogled ostaja skrito – o nepojmljivih razsežnostih narave in o njeni tihi, a neizmerni moči, ki ji ni mogoče kljubovati.

Skulptura je poklon cikličnosti življenja, neskončnemu razvoju ekosistemov in soodvisnosti vsega, kar obstaja na našem trdnem, a hkrati izjemno občutljivem svetu.