Podpredsednik vlade in minister Arčon slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu reformacije
Umetniški del proslave, pod naslovom Dokler teče ta motor in utripa to srce, sta zasnovala režiser Luka Marcen in scenarist dr. Rok Andres.
V nadaljevanju objavljamo slavnostni nagovor podpredsednika Vlade Republike Slovenije in ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. Velja govorjena beseda!
Slavnostni nagovor podpredsednika Vlade Republike Slovenije in ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateja Arčona na državni proslavi ob dnevu reformacije
Spoštovani državljanke in državljani, Slovenke in Slovenci v domovini, zamejstvu in po svetu, gospa predsednica republike, cenjeni gostje v dvorani.
Dan reformacije, podobno kot Prešernov dan, s svojo simbolno močjo sega v srce in bistvo slovenstva. V tisti skupni temelj, ki ga čutimo in nosimo s seboj ne glede na to, kam gremo in s kakšnimi ovirami se soočamo na poti.
Številni Slovenci iz Prekmurja in Porabja so pred prvo svetovno vojno šli iskat srečo v Združene države Amerike. Časi se spreminjajo in cerkev, ki so si jo zgradili ti priseljenci, so na žalost prodali na dražbi. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu in slovenski konzulat v Clevelandu sta uspela rešiti dediščino iz cerkve svetega Janeza v Betlehemu v Pensilvaniji. Dragocene predmete je s posebno slovesnostjo ter veliko ganjenostjo in pozornostjo sprejela evangeličanska skupnost v Murski Soboti. Še posebej se me je dotaknil podatek, da so številni Slovenke in Slovenci pred potjo čez ocean poleg nekaj oblek in najnujnejšega za preživetje v svoje skromne kovčke spravili – knjige. Iz teh knjig so v novem življenju v novem svetu brali svojim otrokom, ohranjali stik z maternim jezikom in slovenskega jezika učili nove generacije, rojene v Ameriki.
Za današnje nove generacije je knjiga velikokrat le muzejski eksponat, predmet spomina. »Zaprašene knjige« je fraza, ki jo v medijih slišimo mnogo pogosteje kot »nove knjige«, »prodorne knjige«, »vznemirljive knjige«. Ne čutim se poklicanega k temu, da bi pridigal, kako premalo beremo. Niti se mi ne zdi pravično, da mladim na to temo sploh karkoli pridigamo. Časi se res spreminjajo in z njimi branje. Tudi če manj obračamo strani, prek zaslonov vseeno vsrkavamo vse več in več informacij. V tej čudežni digitalni pokrajini pa vendarle ne smemo pozabiti, da knjige še zdaleč niso le tisti tanek papir, na katerega so napisane. V svetu, polnem negotovosti in trpljenja, knjige v vseh svojih oblikah ustvarjajo veličastno stopnišče, po katerem se človeštvo vzpenja k uresničevanju najvišjih idealov in vrednot.
Kmalu po tem, ko je vlada predlagala in državni zbor potrdil spremembe Zakona o javni rabi slovenščine, je Apple poslovenil svoj operacijski sistem. Nekaj, kar se morda zdi kot majhna, drobna politična odločitev, ima v resnici zelo pomembne in daljnosežne posledice – ter tudi zelo globoke korenine, kajti naša zavezanost temu, da cenimo, ščitimo in negujemo svoj jezik, sega prav v tisto srce, bistvo slovenstva, vodi prav k tistemu temelju, ki so ga postavili reformatorji.
Če ne bi bilo Trubarja, naš pametni telefon danes ne bi govoril slovensko. Če ne bi bilo Dalmatina, Bohoriča, velikih slovenskih in svetovnih reformatorjev, inovatorjev, mislecev, naš telefon sploh ne bi bil pameten.
Slovenski reformatorji nam niso dali samo knjižnega jezika, niso nam dali le želje po znanju, zavesti o tem, da mora posameznik sam zgraditi svoj pogled na svet – s tem, ko so slovensko besedo natisnili, so nas posadili v prvo vrsto takratnega tehnološkega razvoja. Odtis črk na papir je v 15. in 16. stoletju spremenil vse – umetnost, znanost, politiko, ekonomijo. Na ustroj družbe je tiskarski stroj vplival tako globoko in usodno, da je morda po svojih učinkih še danes, torej tudi po tem, ko smo izumili umetno inteligenco in veliko podatkovje, tisk največja informacijska revolucija, ki jo je doživelo človeštvo.
V zadnjih dveh letih smo v državnem proračunu potrojili sredstva za inovacije in razvoj. Še ena, morda ne razvpita, morda pogosto prezrta, ampak izjemno pomembna odločitev. Ekonomska in posledično socialna ter kulturna prihodnost Slovenije je odvisna od tega, da ostanemo v prvi vrsti tehnološkega razvoja - da ostanemo družba znanja.
Slovensko znanje ima nekaj temeljnih kamnov in eden od njih je gotovo Narodna in univerzitetna knjižnica, ki letos praznuje 250. obletnico. V prekrasni Plečnikovi stavbi hranijo tri milijone enot gradiva. Za vsakega prebivalca Slovenije in za vsakega Slovenca zunaj meja po eno - in še ostane. Z nacionalnim projektom Digitalizacija Slovenike nameravajo do leta 2030 digitalizirati 101 milijon strani gradiva ali po 50 strani za vsakega državljana. Papir je morda res tanek in krhek, toda zapisana beseda je neuničljiva.
Ponosen sem na to, da pisno dediščino nesemo s seboj v prihodnost prav tako kot so naši predniki slovenske knjige nesli s seboj v Ameriko. Del te prihodnosti je gradnja Nuka 2. Seveda je to obsežen podvig, ki terja čas, premislek in znanje. Vendar pa, ker smo pri uresničevanju zamisli v zadnjem času naredili pomemben korak naprej, se lahko veselimo skorajšnjega začetka del. Ko bo stavba pod streho, to ne bo le kraj, kjer se bo znanje kopičilo. Nuk 2 bo informacijski vozel, stičišče znanj, odprt javni prostor, kjer bodo vsi dobrodošli in se bodo informacije pretakale v duhu medsebojnega spoštovanja ter sprejemanja.
Takšne prostore res potrebujemo. NUK si je za svojo obletnico izbral izjemno posrečen slogan: Hranimo misli. Od dveh pomenov te besedne zveze se mi še posebej pomemben zdi drugi – naša dediščina znanja je namreč hrana za nove misli, nove načrte in ambicije, za vse, kar si želimo postati kot posamezniki, pa tudi kot družba, država. Dediščina znanja je hrana za tisti »lepši svet«, ki ga želimo zapustiti svojim otrokom in vnukom.
Re-forma, kot vemo, dobesedno pomeni pre-oblikovanje. Včasih to besedo v političnem dialogu uporabljamo narobe. O reformah govorimo kot o nekakšnih takojšnjih čudežnih rešitvah, ki bodo izbrisale težave. Ampak čarobnih paličic ni. Preoblikovanje je lahko samo zahteven, težek proces, ki terja vztrajnost, predanost, tudi prilagajanje nepričakovanim okoliščinam. To je proces, ki zahteva učenje, poslušanje, dialog. Proces, ki nas sili, da včasih zamenjamo pot, tudi da spremenimo mnenje, če dobimo nove podatke - toda ostanemo zvesti smeri in cilju. Preoblikovanje je predvsem naporno delo.
Uspešnost reform se ne meri s tem, ali so bile dokončane aprila ali julija. In učinkovitost reformatorja se ne meri z njegovo retorično spretnostjo. Edino pomembno je – in to je moje najgloblje politično ter osebno moralno prepričanje – da človek s svojim delom obrne sistem nekoliko na boljše. K formi, k obliki, ki je pravičnejša in ljudem prijaznejša, k tistemu »lepšemu svetu«. Samo to šteje.
Če se ob koncu za nekaj trenutkov vrnem k Narodni in univerzitetni knjižnici – NUK se je v sedanjo stavbo preselil v nesrečnem trenutku. Leta 1941 – ob začetku vojne v državi. V spopadih je bila stavba poškodovana, ampak so jo znova začeli uporabljati tako rekoč v prvih dnevih miru. Nekoliko dlje je trajale le obnova velike čitalnice. Za javnost so jo s slovesnim dogodkom odprli 8. februarja 1947. S slovesnim dogodkom bomo 8. februarja 2025 odprli Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. Slogan dogodka je: Gremo brezmejno.
Kot vemo, so se zaradi takratnih političnih napetosti, pa tudi zaradi želje po spoznavanju in povezovanju, reformatorji in očetje slovenske knjižne besede veliko pomikali po Evropi. Primož Trubar je pridigal tudi v Gorici in zanimivo – na plošči, ki zaznamuje balkon, s katerega je nagovoril množico, je bil dolgo edini trojezični napis v mestu: v slovenščini, italijanščini in furlanščini. Poti naših velikih reformatorjev ne hranijo le naših misli, ampak tudi naša prizadevanja, v zadnjem času izjemno uspešna, da Slovenija v svetu postane močan glas miru in solidarnosti. Tisto srce in bistvo, tisti temelj, ki ga, kot knjige, nosimo s seboj, ne glede na to, kam potujemo v prostoru in času, je in bo toliko bolj slovenski, kolikor bolj bo odprt za svet. Domoljubje – in to je morda najpomembnejše, kar se lahko naučimo od naših plemenitih prednikov, ki jih slavimo nocoj – ni sovraštvo do drugega ali strah pred drugim. Domoljubja ni brez človekoljubja.
Hvala.
Želim vam – nam vsem – mirne in doživete praznike, pristen stik s spomini na najdražje, ki smo jih izgubili, ter vam iskreno čestitam ob dnevu reformacije.