V deklaraciji, ki je prvi tovrsten dokument, sprejet v Evropski uniji, je stanovanjska kriza prepoznana kot zelo resna težava tako v posameznih državah kot na ravni celotne Unije. Deklaracija izpostavlja družbene, gospodarske in okoljske koristi, ki jih lahko zagotovi kritična masa socialnih in cenovno dostopnih stanovanj. Prav pomanjkanje teh je najpomembnejši razlog za stanovanjsko krizo v Evropski uniji. Med ključnimi rešitvami za reševanje stanovanjske problematike deklaracija izpostavlja spodbujanje državnih in zasebnih investicij v stanovanjsko gradnjo s strani Evropske unije, večjo izmenjavo znanj in informacij med državami članicami, vzpostavitev vseevropskih standardov ter uvajanje in krepitev inovacij na področju stanovanjske politike, kot so zadruge, javno-zasebna partnerstva in aktivacija praznih stanovanj.

Ministri sedemindvajseterice so se v okviru razprave pred sprejetjem Lieške deklaracije strinjali, da ima vlaganje v cenovno dostopna stanovanja multiplikativne učinke na gospodarstvo, saj ustvarja nove zaposlitve ter ohranja vlaganje v lokalno in regionalno gospodarstvo. Poudarili so tudi, da so cenovno dostopna stanovanja ključni dejavnik, ki vpliva na oddaljenost ljudi od delovnih mest in s tem na njihove možnosti na zaposlitvenem trgu, kar je bistveno za konkurenčnost evropskih gospodarstev. Ministri so v luči podnebnih sprememb zagovarjali tudi okolju prijaznejšo in trajnostno gradnjo stanovanj, ki je nujna za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov stanovanjskega sektorja.

Minister Simon Maljevac je v razpravi pred podpisom deklaracije povedal, da moramo stanovanjsko politiko razumeti kot enega glavnih stebrov pravičnega energetskega prehoda, pri čemer je kot pozitiven vidik stranskih učinkov izboljšane stanovanjske politike navedel tudi prostorski razvoj. »Za Slovenijo je na primer značilen izjemno razpršen vzorec poselitve, ki prinaša zelo visoke okoljske in družbene stroške. Glavni je netrajnostni način prevoza. Zato menimo, da je treba spodbujati gradnjo cenovno dostopnih stanovanj v strnjenih naseljih, kar je pomemben del pravične energetske tranzicije, in jo podpirati z različnimi politikami in mehanizmi Evropske unije,« je dejal minister.

Ob tem je izrazil podporo politiki razogljičenja v stanovanjskem sektorju, ki vključuje prenovo, strožja pravila za novogradnje ter uporabo in proizvodnjo iz obnovljivih virov. Hkrati pa je izrazil zaskrbljenost zaradi morebitnih učinkov na cenovno dostopnost stanovanj in sposobnost ponudnikov socialnih stanovanj, da razvijejo zadostno število novih projektov. Zato je ocenil, »da je oba cilja, torej energetski prehod in dostopnost stanovanj, mogoče doseči z ustreznim finančnim mehanizmom in inovacijami. Za slednje je potrebna ustrezna izmenjava informacij in najboljših praks, zato podpiramo razvoj platforme Evropske unije, kot je opisana v Lieški deklaraciji.«

Minister za solidarno prihodnost se je v razpravi na zasedanju v Liegu dotaknil tudi stanovanjskega področja v Sloveniji, ki je po njegovih besedah izjemno nepredvidljivo, kar je glavni razlog, da stanovanjski skladi, ki gradijo cenovno dostopna stanovanja, ne morejo načrtovati obsežnejših projektov, ki bi jih ob ustreznih finančnih temeljih razvijali na predvidljiv, stabilen in racionalen način. »Stabilnost in predvidljivost finančnih virov sta ključni za povečanje proizvodnje cenovno dostopnih stanovanj. Zato menimo, da mora biti glavni steber močno in predvidljivo javno financiranje stanovanjske gradnje z namenskimi proračunskimi sredstvi. Ta steber bi lahko in moral v stanovanjski sektor prinesti predvidljivost, pa tudi cenovno dostopnost. Drugi steber bi morala biti namenska sredstva na evropski ravni. To je zlasti pomembno za manjša gospodarstva, kot je Slovenija, ki nimajo dovolj lokalnih sredstev ali zmogljivosti za povečanje finančnih operacij in izkoriščanje prednosti ekonomije obsega. Tretjič, socialna stanovanja vidimo kot priložnost za razvoj etičnega in socialnega financiranja z razvojem zasebnih subjektov, ki bi bili specializirani za naložbe v ta sektor,« je poudaril minister Maljevac.

Ministrsko zasedanje v Liegu in sprejetje deklaracije pomenita nadaljevanje procesa naslavljanja stanovanjske politike na ravni Evropske unije, ki je bil zastavljen na srečanju ministrov, pristojnih za stanovanjsko področje, v mestu Gijon v času španskega predsedovanja novembra lani.