Po njegovih besedah umetna inteligenca ni grožnja, pač pa orodje, ki ga lahko koristno uporabljamo. Ker pa imajo sodobne tehnologije močan vpliv na naše skupnosti, morajo inženirji in sociologi delati skupaj, meni minister Papič.

Mariagrazia Sqicciarini iz Unesca, moderatorka prve razprave o vključujoči umetni inteligenci za iskanje rešitev, ki izboljšujejo kvaliteto življenja za vse, je zbranim postavila vprašanje, kako lahko mednarodna skupnost rešuje pereče vprašanje neenakomerne porazdelitve sredstev in velikih razlik pri zaslužkih, ki jih zasebnim podjetjem prinaša zbiranje podatkov.

Renata Vicentini Mielli iz brazilskega ministrstva za znanost, tehnologijo in inovacije, je menila, da težave, povezane s tehnološko neenakostjo, sicer niso novost, velike digitalne platforme pa so jih le še zaostrile in pospešile trend vse večje koncentracije sredstev v rokah manjšine. Po njenih besedah je ključno vlaganje v podatkovne centre, s katerimi države ohranjajo suverenost nad podatki zlasti na področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje, raziskave, varnost. Po njenem je suverenost nad podatki pomembna za državo, ker države lahko na tak način učinkovito omejujejo koncentracijo moči, denarja in premoženja v zasebni sferi.

Inma Martinez iz Globalnega partnerstva za umetno inteligenco (GPAI) je spomnila, da so zasebna podjetja več kot dvajset let v digitalnem svetu zbirala podatke brez regulacije. Preteklosti ne moremo ponoviti, lahko pa po njenem poskrbimo za boljše ohranjanje bistvenih družbenih vrednot v prihodnje. »Nobene potrebe ni, da zasebno podjetje zbira podatke iz vašega potnega lista, ki ga izdaja država,« meni Martinez.

Oblikovanje razvoja in uporabe umetne inteligence mora biti demokratično, ne le v domeni majhnega števila zasebnih podjetij. Ker pa univerze ne morejo konkurirati zasebnim podjetjem, morajo države z vlaganji poskrbeti, da bodo lahko tudi univerze in raziskovalne ustanove ustvarjale in razvijale umetno inteligenco, je predlagala Martinez.

Ko govorimo o umetni inteligenci, se odzivamo na nekaj, o čemer vemo zelo malo, pravi Matjaž Gruden iz Sveta Evrope, kjer nastaja tudi Konvencija o umetni inteligenci. Gruden predlaga, da si pri odgovorih na zapletena sodobna vprašanja pomagamo s starimi, preizkušenimi in zaupanja vrednimi modeli, ki jih je vredno prenesti in uporabiti. Denimo, po njegovem so že dolgo znana načela trga, blagovnih menjav, omejevanja monopolističnih praks, ki jih je mogoče uporabiti tudi pri sodobnih fenomenih. Vendar tega ne zmorejo države same, državljani pa se morajo o novih pojavih nenehno izobraževati.

Gruden je povedal, da bo evropsko leto 2025 posvečeno prav izobraževanju, Slovenija pa bo gostiteljica ene od štirih konferenc, ki bodo del dogajanj v naslednjem letu.

Zeng Yi, član kitajske akademije znanosti, je opozoril na dejstvo, da umetne inteligence praktično ni zaslediti pri zmanjševanju revščine, odpravi lakote, zagotavljanju dostopa in zaščite vode, ker to pač ne prinaša velikih zaslužkov, čeprav so prav ta področja bistvena za človeštvo in bi pomoč umetne inteligence najbolj potrebovali.

Glede podatkov pa je predlagal, naj vsaka država razvije lastno generativno umetno inteligenco na podlagi svojih podatkov in v svojem jeziku. S tem bodo države zagotovile učenje o umetni inteligenci v domačem jeziku ter spodbudile interakcije med kulturami. Model je primerjal z načeli varovanja dediščine pri Unescu: vsaka kultura je edinstvena, vse pa tvorijo svetovno kulturno dediščino.

Kdor se hoče naučiti kaj o tradicionalnih kulturah, se o tem ne more pogovarjati s klepetalnim robotom, meni Yi. Umetna inteligenca po njegovem ni digitalni Aristotel, lahko pa pomaga najti veliko gradiva o Aristotelu.

Druga današnja razprava na Globalnem forumu je bila utemeljena na drznem vprašanju: ali potrebujemo preoblikovanje, re-inženiring sistema?

Huub Jansen iz nizozemskega urada za digitalno infrastrukturo je dejal, da razvoj umetne inteligence res poteka z bliskovito hitrostjo, »a če menite, da se že dogajajo velike reči, pozabite na to – to je šele začetek«. Vemo, da je nadzor nad tem procesom potreben, saj vsi želimo pravično distribucijo sredstev in tudi pravično ter zaupanja vredno umetno inteligenco, vendar nihče ne ve, kako se tega lotiti, pravi Jansen.

Ne moremo pa čakati, da se nekaj zgodi, delovati je treba proaktivno. Na Nizozemskem so v ta namen oblikovali delovno skupino, kjer sodelujejo mnogi pristojni organi. »Ne vemo, kam natančno bomo šli. Vemo le, da smo soočeni s spremembami in da je treba delovati hitro,« pravi Jansen. V glavnem se učijo iz prakse tako, da so preprosto začeli delati.

Samo Zorc, koordinator priprave nacionalnega programa za umetno inteligenco – NpUI, je bliskovite spremembe in neznano območje umetne inteligence primerjal s stanjem pred tridesetimi leti in tedanjo računalniško programsko opremo ob nastopu spleta, ki je močno pospešil spremembe in je terjal agilno razmišljanje. V prehodu od tradicionalnih oblikovanj politik in ob potrebi po hitrem ukrepanju Zorc predlaga agilno oblikovanje politik in agilne procese tudi na ravni organizacij in sistemov. Ker pa danes nihče ne more biti popolnoma neodvisen, sta sodelovanje in internacionalizacija ob upoštevanju kulturnih razlik po njegovem bistvena pri vprašanjih razvoja.