Kot smo že večkrat poudarili, ne gre za deportacije prosilcev za mednarodno zaščito, ampak gre za predaje prosilcev za mednarodno zaščito v skladu z veljavno zakonodajo EU. Pri tem vsak primer obravnavamo individualno, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin posameznega primera in v skladu z veljavno zakonodajo.

Zakonodaja EU na področju mednarodne zaščite, ki neposredno zavezuje vse države članice, je jasna - prošnjo za mednarodno zaščito obravnava samo ena država članica, in sicer tista, ki je skladno s kriteriji iz Dublinske uredbe za to pristojna. Praviloma je to država vstopa oziroma tista, v kateri je prosilec že podal vlogo za mednarodno zaščito. Koncept mednarodne zaščite prosilcu namreč zagotavlja pravico do zaščite v varni državi, ne pa možnosti izbire države članice, ki naj obravnava njegovo prošnjo in v kateri želi to zaščito koristiti. Možnosti za odstop od tega pravila so ozko določene in so praviloma povezane z družinskimi razlogi (na primer s prisotnostjo ožjega družinskega člana v državi, v kateri se prosilec nahaja), ne pa z dejstvom, da prosilec v tej državi dela. Ta pravila so namenjena tudi preprečevanju uporabe instrumenta mednarodne zaščite za legalizacijo prebivanja v državah članicah zaradi doseganja drugih ciljev, kot na primer zaradi opravljanja dela. V ta namen obstaja relevantna področna zakonodaja, ki je skladna z evropskimi standardi.

Po ugotovitvi, da Republika Slovenija ni odgovorna država za obravnavo prošnje, se izpelje postopek predaje prosilca tej državi. Skladno s tem je bilo leta 2022 predanih 20 prosilcev za mednarodno zaščito, lani pa 13. Slovenija pa tudi sprejema prosilce za mednarodno zaščito iz drugih držav EU. Leta 2022 smo sprejeli 257 prosilcev za mednarodno zaščito, lani pa 181. S tega vidika zavračamo navedbe, da bi lahko prosilci za mednarodno zaščito predstavljali rešitve za primanjkljaj na trgu delovne sile.

Opozarjamo tudi na dejstvo, da so prosilci za mednarodno zaščito izrazito ranljiva kategorija oseb v družbi, še posebej na trgu dela (pridejo brez potrdil o izobrazbi, ne govorijo slovenskega jezika in podobno), ki je lahko podvržena izkoriščanju in nezakonitim praksam s strani delodajalcev. Zato na ministrstvu ocenjujemo, da je ureditev, ki trdnejšo zaposlitev omogoča osebi s priznanim statusom mednarodne zaščite, primerna. Zavrnjeni prosilci za mednarodno zaščito pa lahko pridobijo dovoljenje za delo pod enakimi pogoji, kot drugi tujci, torej praviloma pred (ponovnim) vstopom na ozemlje Slovenije. Taka ureditev je, kot že opozorjeno, namenjena tudi varstvu postopka mednarodne zaščite pred zlorabo za potrebe legalizacije prebivanja zaradi dela, do česar bi lahko prišlo, če bi tujec po zaključenem postopku mednarodne zaščite lahko pridobil dovoljenje za delo pod ugodnejšimi pogoji.

Slovenska vlada je v trenutnih razmerah prepoznala pomen celovitega pristopa k upravljanju migracij. Ministrstvo za notranje zadeve je zato v sodelovanju z drugimi resorji in nevladnimi organizacijami začelo pripravljati predlog migracijske in integracijske strategije. Migracijsko strategijo še intenzivno pripravljamo, medtem ko je bila integracijska strategija novembra lani sprejeta na vladi.

Nova migracijska strategija bo stremela k zagotavljanju varnejših migracijskih poti in učinkovitih azilnih postopkov ob spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zaščiti ranljivih kategorij in preprečevanju nezakonitih migracij v povezavi z organizirano kriminaliteto. Hkrati bo obravnavala tudi potrebe gospodarstva pri zaposlovanju tujcev.